Življenje kot utrgan oblak

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. november 2018 / 16:17  

Z Evgenom sva se pogovarjala prek Skypa. Že vrsto let ne gre več od doma. Zaradi hude sladkorne bolezni so mu amputirali nogo. Žena nima šoferskega izpita, sinova pa prosi za uslugo le, če je treba iti k zdravniku ali po opravkih. V sebi je čutil nemir, ker je želel nekomu povedati svojo zgodbo. »Morda se bo razvajena mladina prenehala ''preseravat'', ko bodo slišali, kako sem živel,« je dejal.

»Rodil sem se leta 1946, takoj po vojni. Kdo je bil moj oče, mi ni znano. Mama je živela v nemogočih razmerah: na pol podrta hiša, ki so jo med vojno poškodovale granate, njej in trem otrokom ni nudila drugega kot streho nad glavo. Od česa je živela, še danes ne vem. Spominjam pa se, da je bilo zmeraj, ko sem postal lačen, že kaj na štedilniku. Če ne drugega pa krompir ali popečena koruza. Tako kot brata sem bil tudi jaz garjav in ušiv. Brat je sedel na stopnici pred hišo in med obema nohtoma mečkal uši, ko so, ker je imel sklonjeno glavo, kar same letele v naročje. Hlače, ki sem jih imel na sebi, so smrdele po kakcih in po urinu. Po moje sem že hodil v šolo, ko sem še zmeraj lulal vanje. Mogoče je bilo prve minute, ko so bile na frišno mokre, neprijetno, a sem se tega navadil. Star sem bil devet let, ko je bila mama spet noseča. Spominjam se, da je neki ženski pripovedovala, da se ji bo pa tokrat splačalo. Da bo dal ''hudič frdamani'' veliko denarja za otroka. In res. Ko se je dete rodilo, sta se pripeljala moški in ženska. Bila sta zelo lepa in tudi lepo sta dišala. Mama je dobila veliko denarja, bratca pa sta odpeljala s seboj. Stal sem na pragu in vlekel prst. Na vso moč sem si želel, da bi takšen avto nekoč prišel tudi pome. Po tistem, ko je mama prodala otroka, nekaj časa nismo bili lačni. Kar dobro se mi je godilo, saj sem dobil dvoje novih hlač in dva para čevljev. Prvič v življenju sem imel na sebi tudi spodnjice. O, kako sem bil ponosen!

Potem pa je mama zbolela. Kar sušila se je. Ni več kuhala, samo poležavala je. Nekega dne se je na vratih pojavila bratova učiteljica. Z našo mamo sta bili v nekakšnem sorodu. ''To pa ne bo dobro!'' je dejala in odhitela po zdravnika. Mamo so odpeljali v bolnišnico, a se od tam ni več vrnila. Kje so jo pokopali, če sploh, ne vem. Menda so se na njenem truplu učili bodoči študentje medicine. Brata so odpeljali v Dečji dom, kjer so bivali otroci brez staršev. Joži je potem našel dom (ali nekaj podobnega) pri nekem kmetu. A ni ostal dolgo, saj ga je kmet tepel in mučil in stradal. Pri sedemnajstih ga je povozil vlak, ker je pijan obležal na tračnicah. Poldija je vzel k sebi starejši par, ki ni imel otrok. Kar dobro se mu je godilo. Doštudiral je in postal cenjen zdravnik. S svojo družino živi na Švedskem. Vsako leto me vsaj dvakrat obišče.

Pome pa je prišla neka mlada ženska. Rekla mi je, da je moja teta. Kar pa je bila čista laž. Bila je polsestra. Mama jo je rodila, ko je imela štirinajst let in pol. Zinka je imela že svojo družino, dva sinova moje starosti, zato je lahko vzela k sebi samo mene. Vmes je bilo tudi malo preračunljivosti. Napol podrta hiša, v kateri smo živeli z mamo, ni bila vredna nič, a ker je bila parcela malodane sredi vasi, jo je Zinka drago prodala za izgradnjo gasilskega doma.

Pri teti – tako sem jo moral klicati – se mi ni dobro godilo. Stric je bil hud pijanec. Najmanj trikrat na teden se ga je na smrt napil, potem pa je rogovilil najprej v gostilni potem pa še doma. Velikokrat smo bili tudi tepeni. Še najbolj jaz. Zakaj? Zato, ker me je teta v trenutku, ko je stric prilomastil skozi vrata, porinila proti njemu. Kot bi hotela reči, tukaj ga imaš, nabutaj ga, nas pa pusti pri miru. Velikokrat se je to tudi zgodilo. Žive duše nisem imel, ki bi mi nudila vsaj malo utehe. V šoli sem bil zelo priden, imel sem same odlične ocene. Verjetno sem bil pameten po očetu, ki ga nisem poznal. Mama je bila bolj preprosta ženska, komaj je znala brati in pisati. Teta je bila tako neumna, da je denar, ki ga je dobila od prodaje naše hiše, izročila možu. Prej kot v enem mesecu ga je pognal za karte in pijačo. Vse, kar smo imeli koristi, je bilo, da je nekoč prinesel domov velik kos suhega mesa.

Ko sta tetina sinova Jakob in Slavko ugotovila, da sem še večji revež od njiju, sta me nehala sovražiti. A da je do tega prišlo, so minila leta … Konec osmega razreda sta onadva nadaljevala šolanje na trgovski šoli, pa sta imela komaj dober uspeh, jaz, ki sem bil odličen, pa sem moral iti v službo. Pa ni bilo nič z njima! Šolo sta obesila na klin, kaj sta potem počela v Ljubljani, nihče ni vedel. Jaz sem dobil delo na žagi. Bilo je zelo naporno. Še dobro, da smo imeli obilne malice. V službi sem se lahko vsaj do sitega najedel.

Pri osemnajstih sem odšel na služenje vojaškega roka. V Bosno. Rekli so, da bo nevarno. Res je bilo. Glede na to, kaj se je dogajalo, se je nam, vojakom, zdelo, da se druga svetovna vojna tam sploh še ni končala. Nekoč sva s prijateljem Miletom iz Niša stala na straži. Bil je lep večer. Mile, ki je študiral matematiko, mi je navdušeno razlagal zgodbe o nastanku zvezd. Potem sva odložila puški in stopila pred stražarnico. Dvignil je roko v zrak in mi pokazal, kje je Veliki in Mali voz. V tistem je počilo. Enkrat samkrat. Mile se je prijel za prsi in se zgrudil kot pokošen. V trenutku, ko sem počepnil, se je zaslišal še en strel. Ni me zadelo. Splazil sem se v bližnje grmovje. Bil sem ves ''posran''. Od nekod so se vzele štiri postave. Iz stražarnice so pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega. V kasarni sem se prikazal malo po peti uri. Nemudoma so me zaprli. Ker sem bil menda kriv. Potem so me postavili pred vojaško sodišče. Dobil sem pet let zapora. Za nič. O tem, kaj vse sem doživel v ''čuzi'', ne bi govoril. Nadlegovali so me tudi homoseksualci. Na srečo mi nihče med njimi ni prišel do živega. Nekateri so sedeli zaradi umorov, največ pa jih je bilo zaprtih zaradi sovražnega govora. Morilci so dobili dve, tri leta, sovražni govor pa je imel za posledice najmanj pet let.

Domov sem se vrnil s hudo rano na želodcu. Star sem bil komaj štiriindvajset let, videti sem bil kot starec. Že prvo noč so me ob pol polnoči vrgli iz postelje miličniki. Bili so zelo surovi. Prekopali so mi sobico. Od mene pa so hoteli dobiti priznanje, da sem s tistimi, ki so ubili Mileta, sodeloval. Zelo me je bilo strah. Ni mi bilo jasno, kako to, da je bila vojska v takšni, zelo tesni povezavi z miličniki.

Oddahnilo se mi je, da je bil v zaporu stric. Teta je zaradi tega čisto osivela. Zelo ga je pogrešala. Ukazala mi je, naj sedaj, ko sem spet doma, jaz skrbim zanjo. Nič nisem imel proti. Bila je velika reva. A ko mi je ukradla vso plačo, sem sicer molčal, sam pri sebi pa sem sklenil, da grem na svoje. Vsega sem imel dovolj! Pobral sem svoje reči in odšel. Ni mi bilo lahko. Sam se nisem dobro znašel. Imel sem tudi določene psihične težave, ki sem se jih nalezel v zaporu. V sebi sem čutil nerazumljiv strah. Zaradi tesnobe nisem mogel dihati. Potem sem spoznal neko dekle, a je najino znanstvo trajalo le kratek čas. Za božič se je iz Nemčije vrnil njen nekdanji fant in jo pretepel. Ker ni šla v bolnišnico, je čez dva dni zaradi notranjih krvavitev umrla. Spet sem bil sam.

Janka je bila sodelavka v Saturnusu. Bila je pet let starejša, zelo prijazna ženska. Sama mi je predlagala, da mi bo prala perilo. Bilo mi je nerodno: imel sem ga komaj kaj. Poročila sva se, ko sem bil star trideset let. In sva skupaj še danes. Težko življenje mi je prineslo veliko bolezni. Tudi amputacijo noge. A sem vseeno srečen, saj imam okoli sebe veliko ljubezni.« (Konec)