Ekofeminizem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 27. oktober 2018 / 11:38  

Po ekoloških in feminističnih gibanjih smo zdaj dobili še ekofeminizem. Ta je hkrati negacija in sinteza obeh. Ekofeministke se ne borijo za položaje moških, uveljaviti hočejo dejstvo, da so ženske bližje naravi kot moški …

Ekofeministka Ariel Salleh

Za kaj gre, nam razloži ekofeministka Ariel Salleh, ki na Univerzi v Sydneyju raziskuje odnose med človekom in naravo. Kaj je torej ekofeminizem? »Osnovna ideja ekološkega feminizma se je pojavila, ko so ženske prepoznale način, kako moški upravlja in izkorišča naravo. Gospodovanje nad naravo, če želite, je povezano z načinom, kako moški upravlja in izkorišča žensko. Politika ekofeminizma se ukvarja s številnimi posledicami tega delovanja. Pri ekofeminizmu gre za spremembo paradigme oziroma za novo stopnjo feminizma, čeprav je ideja prisotna že desetletja, saj se je prvič pojavil v 70. letih. Feminizem premika v ekocentrični okvir. Torej, namesto antropocentričnega feminizma, znotraj katerega ženske hočejo v družbi čim prej doseči enak status kot moški, se ekofeminizem sprašuje, zakaj bi hotele isti kos pogače, če je pogača zastrupljena?« Tradicionalni feminizem torej ni že sam po sebi tudi ekofeminizem. »Ne, to je liberalni feminizem ali feminizem enakopravnosti. Ekofeminizem je drugačen, saj poudarja, da so ženske prav zaradi tega, ker jim je v družbi skozi čas pripadel drugačen položaj kot moškim, pridobile drugačne izkušnje in razvile druge spretnosti in vrednote, ki pa jih zdaj lahko uporabijo kot kritiko sodobne družbe.« Zakaj je ženska z naravo že sama po sebi bolj povezana kot moški? »Vse od stare Grčije dalje, ko je Aristotel na vrh lestvice narave postavil bogove, za njimi pa kralja – v sodobnem času so na vrhu te lestvice kapitalisti, podjetniki in politiki, sledijo jim tehnokrati, nato delavci itd. –, je politika prizorišče odnosov med naštetimi skupinami. Toda vpogled, ki ženske obravnava kot bitja, ki so bliže naravi, ekofeminizem spodbuja k vprašanju, kaj je bilo razumljeno kot narava, postavljeno zunaj družbe in obravnavano kot manjvredno. Ekofeministične ženske so se ozrle proti ženskam, ki ostajajo doma in opravljajo hišna opravila, proti kmetom, prebivalcem svetovnega juga in seveda proti otrokom, živalim, rastlinam in drugi živi naravi. Nekatere moti povezovanje ženske in narave, kajti patriarhalni sistem, patriarhalne filozofije, patriarhalne religije, celo zakoni in ekonomske teorije so ženske zvedli na področje narave in jih tako naredili za manjvredne. Toda to je ideološki konstrukt. Želim povedati, da so ženske, s tem, ko se je od njih pričakovalo, da sodelujejo z naravo in jo posredujejo družbi, prišle v prednost, saj so pridobile spretnosti, ki jih zdaj z lahkoto uporabimo za zaščito naravnih virov. Tu je pravzaprav paradoks: ko se znebimo ideoloških predpostavk o ženski, vstopimo v snovno resničnost, v kateri imajo ženske, tako kot kmetje ali domorodci, dejansko več sposobnosti za upravljanje naravnih procesov in nam dajejo tiste vrste znanja, ki ga trenutno potrebujemo.« Ariel Salleh zatrjuje, da se antikolonialisti, feministke, okoljska in delavska gibanja pravzaprav bojujejo za isto stvar. Pa se tega zavedajo? »Ne! A to je moj življenjski projekt! Svojo pot sem začela kot feministka, nato sem se zapletla v bitko proti izkopavanju urana v Avstraliji. Kmalu sem ugotovila, da gre tudi tu za feministično vprašanje, za vprašanje reprodukcije življenja na Zemlji. Nato sem poučevala sociologijo v velikem delavskem mestu, kjer sem se zbližala s problematiko delavskega razreda. Z udeležbo na svetovnem vrhu o okolju v organizaciji OZN-a sem začela spoznavati svetovni jug in težave domorodnega prebivalstva. Moj teoretski cilj je najti skupni imenovalec, ki lahko pripelje vsa ta različna družbena gibanja do skupnega dogovora.« (Vir: Larisa Daugul, MMC RTV SLO)

Povezal Hongkong in Macao

V torek, 23. oktobra, je kitajski predsednik odprl najdaljši morski most na svetu. Ta je povezal nekdanji koloniji, britansko in portugalsko, Hongkong in Macao. Obe sta ob zalivu, v katerega priteka Škrlatna reka, ta pa leži v kitajski pokrajini Guangdong. Kar 55 km je dolg, stal je 20 milijard dolarjev … Novo znamenje kitajske moči, ki se še krepi.

Naivne Sneguljčice

»Pogledam svoji hčerki in ju vprašam: 'Se vama ne zdi čudno, da Sneguljčica ni vprašala čarovnice, zakaj mora pojesti jabolko? Ali pa, od kod je dobila to jabolko?' Rečem jima: 'Sama ne bi nikoli vzela hrane od neznanca, kaj pa vidve?' In ko se zadereta, da ne, se mi zdi, da najbrž nekaj že počnem prav.« Tako je ameriška igralka Kristen Bell (1980), ki je svoj glas posodila eni od junakinj Ledenega kraljestva (Frozen), izpovedala resnico, da niso vse Disneyjeve princeske že same po sebi dobre vzornice za deklice.