Priznanje za delo v gostinstvu

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: / nedelja, 21. oktober 2018 / 13:45  

Jernej Petač je prejel priznanje za življenjsko delo v gostinstvu. Uspešno je usklajeval delo v gostilni, na kmetiji, igranje v hišnem ansamblu in družino. Vključeval se je tudi v lokalno družbeno življenje. Zadnjih osem let je uradno upokojen, družinska tradicija Gostilne Mihovec iz Zgornjih Pirnič pa gre naprej.

Na slovesnosti na Dnevih slovenskega turizma je mi­nuli torek Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije podelila tudi priznanje za življenjsko delo v gostinstvu, ki ga je letos prejel Jernej Petač iz Gostilne Mihovec v Zgornjih Pirničah. »To je priznanje za moje delo na področju gostinstva tako v domači gostilni kot tudi v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, kjer sem bil aktiven štirideset let. Med drugim sem eden od ustanoviteljev Območne obrtno-podjetniške zbornice Ljubljana Šiška in prvi predsednik Sekcije za gostinstvo in turizem pri Obrtni zbornici Slovenije. Priznanja nisem pričakoval, sem ga pa seveda vesel. Že sam dogodek je bil nepozaben. Odgovorni so očitno ocenili, da sem s svojim dolgoletnim delom pomembno doprinesel k naši stanovski organizaciji,« je ob pogovoru v Gostilni Mihovec povedal nagrajenec. Priznanje je držal še v rokah, v kratkem bo našlo svoje mesto na steni v gostilni, na vidnem mestu.

Pod isto streho štiri generacije

Jernej Petač je odraščal na družinski kmetiji in gostilni Mihovec v Zgornjih Pirničah, katere zgodovina sega v leto 1857, danes pa predstavlja eno od najbolj kakovostnih hiš, ki je članica skupine Gostilna Slovenija. »Gostinstvo in delo na kmetiji sta me zaznamovala že od mladih nog. Po gostinski šoli sem se takoj zaposlil, nato šel vojakom, ko sem prišel domov, sem nadaljeval kot natakar. Leta 1977 se je mama upokojila in z ženo sva odprla skupno obratovalnico. Ko so se časi spremenili, ko je bilo konec skupnih obratovalnic, sem bil obrtnik vse do upokojitve, torej do leta 2010,« je pojasnil Jernej Petač in dodal nekaj besed o svoji vlogi v domači gostilni: »V kuhinji sem bil bolj malo, moje delovno mesto je bilo v strežbi. Uspešno sem združeval delo v gostilni, na kmetiji, poleg tega igram na kitaro v hišnem ansamblu Mihovec. Sedaj ne igramo več toliko, kot smo včasih. Smo tudi že v letih. V času recesije smo zasedbo zmanjšali iz sedmih na štiri člane. Brez podpore doma – še mojih staršev, žene in treh otrok – mi vse to ne bi uspelo.« Gostilna Mihovec je znana daleč naokrog, tudi po njegovi zaslugi. »Kot ključno pri ohranitvi in razvoju gostilne bi omenil voljo do dela, vizijo in nenehno izobraževanje na različnih področjih,« je poudaril. Gostilno so vmes povečali. Danes je v njej prostora za sto osemdeset gostov.

Veliko dela je tudi na kmetiji. »Ko sem začel, smo imeli šest hektarjev obdelovalne zemlje, sedaj jih imamo petindvajset,« pove. Slogan Gostilne Mihovec Domače malo drugače je tako zares pristen. Izbrali so ga gostje, Mihovčevi so ga sprejeli za svojega. »Strežemo zelenjavo in žitne izdelke, ki jih pridelamo na svoji kmetiji. Živine pa trenutno nimamo pri hiši, kupujemo pa meso v lokalnem okolju,« je še pojasnil. Pri Mihovčevih pod isto streho v slogi živijo štiri generacije. Mihovčeva mama Ivanka ima že 91 let. »Kruha ne peče več, rada pa kaj dela. Nekaj časa je lupila čebulo, česen ... Še vedno kaj zlika za v kuhinjo in želi po svojih močeh še pomagati, saj jo to ohranja vitalno,« pravi Jernej Petač.

Gostinsko tradicijo nadaljuje hči

Gostinska tradicija gre pri njih iz roda v rod. S soprogo Mihaelo imata tri otroke, od katerih hči Mojca Trnovec z družino uspešno nadaljuje njuno gostinsko pot. Na to je zelo ponosen, tudi da je tako aktivna v obrtni zbornici. Ne pozabi omeniti vnuka Martina, ki je prav tako izbral gostinstvo in se šola v sosednji Avstriji. Ni pa bilo vedno lahko, bili so tudi težki časi: »Najtežje je bilo po osamosvojitvi Slovenije in ob gospodarski krizi leta 2008–2010. Rekli so, da je promet padel za nekaj odstotkov, pri nas je bil ta padec precej večji, pa ne samo zaradi krize, bila je še popolna zapora ceste iz Tacna.«

Kmetija in gostilna je bila vedno vpeta v kraj in tudi Jernej Petač se je vključeval v lokalno družbeno življenje, od kmetijske zadruge, krajevne skupnosti, občinskega sveta do pirniškega turističnega društva. Kot je tudi zapisano v obrazložitvi priznanja, je klasičen primer slovenskega gostilničarja, ki je bil poleg župana in župnika ena od treh osrednjih osebnosti v lokalnem okolju. »Veliko ljudi pozna našo kmetijo in gostilno. Nekoč je bila tukaj tudi trgovina. Imeli smo tudi prvi telefon na vasi,« je povedal. V delo doma je še vedno vpet, čeprav je zadnjih osem let v pokoju. Kot pravi upokojenec pravi, da ima zelo malo časa: »Igramo še z ansamblom, sem hišni tehnični in kurilni upravljavec, opravljam posle za potrebe gostilne, včasih je treba tudi še za točilni pult, ko je nuja. Redno sem aktiven tudi na kmetiji. Časa ni, nikoli ga ni bilo dovolj.« Kljub vsemu si z ženo vseeno vzameta čas za potovanje s prijatelji po vinsko-kulinaričnih deželah, obvezna so potepanja z vnuki in tako zanju ostane še kakšen prost termin.

Najraje ima Jernejevo pečenko

In kaj ima Jernej Petač najraje na krožniku? »Nisem izbirčen, najraje pa imam svinjino. Pečenko, na vrhu pečeno jajce, zraven pražen krompir in kozarec dobrega. To imam najraje,« je odgovoril brez pomisleka. Medtem se je pogovoru pridružila Mojca Trnovec, ki je po očetovi upokojitvi prevzela vodenje Gostilne Mihovec. »Priznanje, ki ga je prejel oče, pomeni, da je že on dobro nadaljeval tradicijo svojih staršev. Ponosni smo, da je uspel peljati kmetijo, gostilno in ansambel, poleg tega pa še družino. Takšnih ni veliko. Od njega in tudi od stare mame Ivanke smo se naučili te trdoživosti. Verjamem, da smo na pravi poti. Imeli smo dober zgled. Gostinstvo nam je položeno že v zibelko. To se nadaljuje tudi pri otrocih. Upam, da jim uspe,« je dodala Mojca Trnovec.