Bolnica Franja

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / torek, 16. oktober 2018 / 10:31  

Gorenjski glas je tokrat obiskal Partizansko bolnico Franja, Cerkljanski muzej, kjer še posebej pritegne stalna razstava Pust je kriv! Pripoved o cerkljanskih laufarjih. Pot nas je potem vodila v Idrijo, na sladki žlikrof v Gostišče Barbara, izlet pa smo zaključili še s postankom pri Divjem jezeru. Smaragdna jezerska gladina je bila tudi tokrat idilično spokojna. Nad njo se je dvigovala rahla plast meglic, zato je bilo jezero videti še skrivnostnejše.

Skozi Poljansko dolino do Cerknega in v Idrijo (1)

Naš dan se je pravzaprav začel na Hotavljah v gostilni Lipan, kjer so kljub zgodnji jutranji uri v zelo kratkem času uspeli ustreči prav vsem potnikom v avtobusu z željo po kavi z mlekom, kapučinu ali kratki kavi. Z nami se je na izlet tokrat podala tudi Frančiška Čemažar, rojena Frelih, in sicer prav v krajih, ki smo jih obiskali – doma je namreč iz Novakov. Z nami je delila spomine iz otroštva, na očeta, mamo, odraščanje, bolnico Franjo. Izvedeli smo, kako je spoznala moža; pa tudi, da je bil njen oče mizar, ki je pomagal pri gradnji bolnice Franja.

Letošnje leto je za Partizansko bolnico Franja leto obletnic. Decembra bo minilo 75 let, odkar je bolnica sprejela v svoje zavetje prve ranjence v soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. Sto pet let je minilo od rojstva dr. Viktorja Volčjaka, za katerega bi lahko rekli, da je »oče« bolnice; ravno tako bi 105. rojstni dan praznovala znamenita zdravnica Franja Bojc Bidovec, po kateri je bolnica dobila ime; pa še 55 let mineva, kar je Franja del kulturne dediščine Mestnega muzeja Idrija.

Bolnico smo si ogledali z vodnikom Darkom Tušarjem, ki nam je na zanimiv način približal njeno preteklost pa tudi sedanjost. Bolnico je leta 2007 prizadela tudi povodenj; obnova je bila zahtevna.

Navdušeni smo bili nad potjo, ko smo se vzpenjali proti Franji in z zanimanjem strmeli v zrak, ko nam je vodnik sem in tja visoko v stenah, pokazal kakšen še vedno ohranjen obrambni bunker.

Sledil je obisk Cerkljanskega muzeja, po katerem nas je popeljala muzejska svetnica, vodja Cerkljanskega muzeja, ki sicer spada pod Mestni muzej Idrija, Milojka Magajne. Z njo smo spregovorili nekaj besed tako o Cerkljanskem muzeju kot o bolnici Franja. Milojka Magajne je namreč v muzeju zaposlena kot kustosinja že dobrih 22 let in ves ta čas vodi oddelek v Cerknem. »Moje delo je zelo raznoliko, poleg osnovnega strokovnega muzejskega dela, ki je povezano z zbirkami v Cerkljanskem muzeju, Partizanski bolnici Franja in na domačiji pisatelja Franceta Bevka v Zakojci, skrbim za pedagoške in andragoške programe na vseh treh lokacijah, organiziram različne dogodke, skrbim za promocijo. V letošnjem letu sem organizirala gostovanje razstave Neandertalci iz Krapine Muzeja Krapinskih neandertalcev na Hrvaškem, trenutno pa skupaj s sodelavci pripravljamo razstavo o prvi svetovni vojni na Idrijskem in Cerkljanskem, ki jo odpiramo 26. oktobra istočasno na dveh lokacijah: v Idriji in Cerknem. V Idriji bo predstavljeno življenje civilnega prebivalstva med vojno, v Cerknem pa vojaški pomen tega območja glede na bližino soške fronte.«

Magajnova nadaljuje, da je skrb za dediščino zahtevna in odgovorna naloga, ki se je v muzeju dobro zavedajo. »Muzeji praviloma skrbijo za premično dediščino, naš muzej pa upravlja številne spomenike nepremične dediščine. Med njimi glede zahtevnosti vsekakor izstopa Partizanska bolnica Franja. Septembra je minilo že enajst let od katastrofalne povodnji, ki jo je skoraj povsem uničila. Obnova, ki je sledila, je bila v takšni obliki možna tudi zato, ker je muzej predhodno poskrbel za ustrezno dokumentacijo nepremične in premične dediščine. Brez nje bi bilo delo precej težje, če ne celo nemogoče. Letos mineva 75 let od ustanovitve in prav na dan ustanovitve, 23. decembra, bomo v Cerkljanskem muzeju gostili Laro Jankovič in njen koncert Kako diši svoboda, kakšne barve je mir. Poslanstvo Franje je namreč v prvi vrsti širiti sporočila miru in drugih vrednot – kot so solidarnost, tovarištvo, sodelovanje … Od konca druge svetovne vojne je minilo že 73 let, kar živimo v svobodi, miru. Ne vemo, kaj je vojna. Današnji otroci si vojno predstavljajo tako, kot jo vidijo v računalniških igricah. Med razlago v Franji so me že vprašali, a so takrat streljali zares. Iz leta v leto je treba iskati nove poti, kako šolarjem na primeren način povedati zgodbo, ki jih bo tudi nekaj naučila.« Otrokom je namreč Franja še posebno všeč, ker ne gre za klasičen muzej. »Gre za preplet izjemne naravne in kulturne dediščine ter zgodbe, ki jo, zlasti mlajši, poslušajo z odprtimi usti. Franja pa navduši tudi tuje obiskovalce, ki se kar ne morejo načuditi, na kakšni lokaciji je bolnišnica delovala.« (Nadaljevanje prihodnjič)