Risbe Hermana Gvardjančiča

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: / nedelja, 14. oktober 2018 / 16:33  

»Kako zato vstopiti v telo slikarstva, Hermanovega slikarstva? Kako prodreti v njegovo avtonomnost, v pristno govorico risbe? Vsekakor z ustreznim branjem, ki dešifrira njeno površino in avtorjevo sporočilo. Tradicionalno gledanje je enosmerno, dobesedno in ulovi le videz, se pravi le privid slikovnega zastora. Simbolno branje, ki ga gledalec običajno ne pozna, šele odkrije smisel risbe, ki je tuj mišljenju, ki vztraja pri očitnosti podobe. Zato je treba preskočiti, odriniti tradicionalno razumevanje slikarstva, načine gledanja, ki so vneseni v zavest od zunaj kot neka apriorna urejenost likovnih segmentov, ki jih mora vsebovati vsaka dobra slika. Potrebna je subverzija, ki nas popelje globlje v elementarnost slikanja in v odkritje mehanizmov, ki več ne temeljijo v zapovedanih, vnaprej določenih načinih poslikave, naj bodo avantgardni, visokomodernistični ali pa postmoderni. Gvardjančičeve slike so zastrte, zamegljene; skozi zaveso vstopimo v redkih izostritvah. Slikar nas s tem prisili, da se odrečemo opazovanju površine, ki je lahko le izhodišče, začetna točka za naš vbod v snovnost slike. Liki na papirnati osnovi seveda niso brez pomena: kar zdaj predstavlja ''šarasti'', embrionalni in fragmentirani zapis, pokaže tudi slikana podoba: na njej ni nič poudarjeno in urejeno v neki dokončni smisel. Naivnega gledalca prav takšna nepripovednost odbije. Ko naš vid predre tkanino, ki ga loči od skrivnosti sporočila, stopa gledalec v prostor, v katerem pojasnjuje in odseva rudimentarne izkušnje, zavestne ali nezavedne. In prav zato so te oblike na Hermanovih risbah v resnici leče, drobnogledi in zrcala brez pozrcaline. Pomen in vloga risbe sta v introspekciji, ki je vedno dialoška in nikoli ni obstajala zunaj vezi avtor-gledalec. V robovih tega risarskega dela se oblikuje temeljni odnos v dvogovoru, ki je naš lastni govor: odboj slikovnega in našega telesa.« (Str. 6–7)

Gornje besede so iz uvodnega eseja, ki ga je napisal Andrej Medved, naslednja dva pa Marko Košan in Petja Grafenauer. Risbe Hermana Gvardjančiča, samosvojega likovnega snovalca s Sorškega polja (Gorenja vas - Reteče), sicer govorijo same po sebi, besedila jih skušajo še dodatno razložiti, oboje je za gledalca in bralca zahtevno. Na naslovnici je ena njegovih Krajin (2015, olje, platno). Krajina? Da, a kot taka se gledalcu odpre in razkrije šele, ko je pripravljen vstopiti in se takšni likovni govorici sam odpreti … Kdor bi rad izvedel več, naj pride na predstavitev monografije v škofjeloški Kašči 7. novembra ob 19. uri.