Denisova zgodba

Kaj je to mamina ljubezen? 1. del

»Star sem 21 let in rad bi vam povedal, kakšna je bila moja mladost. Jaz sem preživel, mlajša sestra ne. Starejša se že več let zdravi na psihiatriji. Problem je, ker smo v blokovskem naselju skoraj vsi doživljali podobno usodo,« pripoveduje Denis, eden mojih najmlajših sogovornikov.

Ne vem, kako je pri drugih narodih, toda nas, Slovence, je četrta božja zapoved, ki se glasi ''Spoštuj očeta in mamo, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji'' zelo zaznamovala in ima pri marsikom, ki je doživljal podobne grozote kot Denis, katastrofalne posledice. To, kar se dogaja za štirimi stenami, je še zmeraj tabu tema. Nedotakljivo. Ljudje molčijo, četudi vedo, gledajo stran, si zatiskajo ušesa.

»Moja mama me je rodila pri dobrih osemnajstih. Doma so jo najprej napodili od hiše, ko sem prijokal na svet, so jo na pritiske sosedov vzeli nazaj. Med njimi je bilo že toliko sovraštva in prezira, da niso počeli drugega, kot da so se zmerjali in se prepirali. Moja dve leti starejša sestra, ki je že odraščala pri rejnikih, pa se je vsake toliko časa vračala k mami, mi je pripovedovala, da se nihče ni dosti zmenil zame: ne mama ne stari starši. Eni in drugi so ga radi tudi kaj popili. V javnosti ne, doma pa! A je bila mama previdna! Kadar me je nesla k pediatrinji, me je lepo oblekla, tako da nihče ni nič posumil. Sploh pa je bila 'prefrigana': zakone je imela v malem prstu in ne ona ne stari starši v življenju nikoli niso delali, niso hodili v službo, a so vseeno spodobno živeli. Ded, ki je bil ob mojem rojstvu še mlad, imel je komaj 45 let, je pijančeval, pa ne v domačem kraju. Če že, v Kranju ali na Trati pri Škofji Loki. Če me je vzel s seboj, sem ga moral počakati v avtu. Včasih tudi po več ur. Ljudje so hodili mimo, še opazil me ni nihče. Mama si je bogatila proračun z moškimi. Nekateri so ji dali sami od sebe, drugim, bolj naivnim, je zaračunala. Kadar ni šlo zlepa, me je poklicala k sebi in v solzah obtoževala tipa, ki je stal pred menoj s spuščenimi hlačami, da bo kriv za to, če umrem od lakote. Moška golota je bila, kar sem se zavedal, zame nekaj samo po sebi umevnega.

Potem sem šel v prvi razred. Četudi sem bil manjše rasti kot sošolci, sem bil zelo zrel in zelo samostojen otrok. Znal sem brati in pisati, česar sem se naučil sam. Dolge popoldneve, ko ni bilo doma nikogar, ki bi me zamotil s pogovorom ali z igračami, sem gledal televizijo ali pa ''bral'' revije, ki jih je bilo vse polno na klopi ob mizi.

Razredničarka je zaradi številnih modric, ki sem jih imel po telesu, hitro ugotovila, da pri nas doma ni vse, kot bi moralo biti, četudi je mama, ko je prišla na roditeljski sestanek, delovala kot najboljša mama na svetu. Briljantna igralka je bila! Ko je odkrila internet, je pisala celo blog o tem, kako samska ženska vzgaja otroke.

Razredničarka je s pomočjo strokovnih služb potem naredila vse, da bi me dali v isto rejniško družino, v kateri je bila že starejša polsestra. Naj povem, da ne ona ne jaz očeta nisva poznala. A prav v tistem trenutku, ko se je odločalo o mojem življenju, je mama sporočila, da je spet noseča, da se bo poročila in da so ustvarjeni vsi pogoji, da lahko ostanem pri njej. Na smrt se je bala, da bi izgubila otroški dodatek in še druge ugodnosti, s pomočjo katerih je lepo živela.

Resnici na ljubo mi potem nekaj časa res ni bilo hudo. Moški, ki se je priselil v naše že tako in tako tesno stanovanje, ni bil napačen. Imel je redno službo, vozil je motor, s svojimi daljšimi, četudi že sivimi lasmi pa je osvojil tudi babico, ki se je začela vsaj takrat, ko je bil on zraven, lepše obnašati. To pomeni, da se ga ni napila in da ni obležala, kjer ji je spodneslo noge.

Mile mi je kupil pisalno mizo, ki je postala moje zatočišče. Tam sem lahko pisal domače naloge, se igral in tudi risal. Le sem in tja, ko me je zelo bolela glava zaradi številnih klofut, ki so vseeno priletele, ko je bilo sorodstvo slabe volje, sem se naslonil na mizo in molil, da glavoboli čim prej odidejo.

Potem se je rodila sestrica, s katero pa ni bilo vse, kot bi moralo biti. Nekaj je bilo narobe z njenim srčkom, pa še tako čuden obraz je imela. Ko jo je Mile prvič videl, se je zjokal. Ni trajalo dolgo, ko je pospravil svoje stvari in nikoli več ga nismo videli. Dojenček se je jokal ponoči in podnevi. Še meni se je oddahnilo, ko so sestrico pod nujno zelo pogosto odpeljali v bolnišnico. Nihče ji ni privoščil življenja, vsi so komaj čakali, da umre, tako veliko breme je bila. Star sem bil devet let, ko je mama nenadoma izginila. Kot bi se udrla v tla. Nekateri so govorili, da je zbežala k Miletu v Srbijo, drugi, da je sedla na vlak za v Nemčijo. Najmlajšo sestrico so dali v rejo, kjer je, stara tri leta, potem umrla. Jaz pa sem ostal pri starih starših, ki sta me še bolj sovražila, kot sta me kdajkoli prej. Četudi sem bil v šoli precej uspešen, sem začel dobivati slabe ocene. Nihče me ni razumel, nikogar ni zanimalo, kaj se dogaja z menoj. Babica je bila takšna kot mama: bila je zelo prijazna, ko je prihajala na govorilne ure in sestanke s psihologinjo v šolo. Doma pa sta se z dedom potem spravila name. Udarci so padali, kamor je priletelo. Začel sem uhajati od doma, se družiti s fanti, ki so se zbirali v bližini internata. Kadili smo, tudi kaj popili, a nikoli toliko, da bi obležal v jarku. Pri trinajstih letih sem imel tudi prvo izkušnjo z žensko. Imela je skoraj štirideset let in k sebi domov je pogosto vodila naivne fante, ki so jim že nagajali hormoni. Kupovala nam je oblačila, športne copate, včasih sem dobil tudi kakšen evro. Fantje smo se o njej veliko pogovarjali. Da to, kar ona počne, ni prav, nismo razmišljali.

Osmi razred sem potem zaradi negativnih ocen ponavljal. Kakšna sramota za nekdanjega super odličnjaka! Medtem je umrl tudi ded. Imel je raka na jetrih. Babica se je zasmilila ljudem. Dobila je veliko pomoči, preuredili so nama stanovanje, nanesli dobrot, oblačil. Nekaj časa nama ni bilo hudega pa tudi njo je postalo strah, da zboli in umre. Zelo rada je živela in misel na smrt je bila zanjo nekaj zelo groznega.

Pol leta po dedovi smrti, bilo je okoli novega leta, je našla drugega moškega. Zelo slabo je govoril slovensko, a je to ni motilo. Starejša sestra je takrat obiskovala frizersko šolo. Toliko hvalnic sem slišal o tem poklicu, da sem se tudi sam vpisal tja. Zaradi številnih neopravičenih ur sem opustil misel, da bom kdaj frizer. Naslednjo jesen sem pristal na vrtnarski šoli. Spet ni šlo, kot sem želel. Družba, pijača, tudi džointi so pripomogli, da sem se čisto zaplezal. Nekaj časa sem kar dobro živel s preprodajo mamil. A sem nekaj goljufal, pa so me našli, prebunkali in mi na koncu zagrozili, da me bo naslednjič povozil avto, če jih bom izdal.

Bilo mi je čisto vseeno, kaj se zgodi z menoj. Pustil sem šolo, začel sem se družiti s Petrom, ki je po Ljubljani prodajal različno bižuterijo. Spala sva, kjer je naneslo. Jedla tudi. Vseeno mi je bilo, je pomlad ali poletje, noč ali dan. Komaj sem se zavedal samega sebe. Potem pa me nekoč ustavi neko dekle, ki je študirala na Fakulteti za socialno delo. Dejala je, da dela na nekem projektu, kjer pomagajo izgubljencem, kot sem bil jaz. V tistem pa pride mimo Peter, ravno prav odpiljen. Vzame nož in ji zagrozi, da ji bo prerezal vrat, če ne izgine.

Nisem mu zameril. Nekje se je zadel, pa ni vedel, kaj dela ...«

(Konec prihodnjič)

Oddajte svoj komentar

Kranj -2°

jasno
vlažnost: 93 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-1/16

sreda

-1/18

četrtek

1/18

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 13. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

RAZSTAVE / Slovenski Javornik, 13. marec 2024

Minljivost trenutka

RAZSTAVE / Bled, 13. marec 2024

Semena za življenje

PRIREDITVE / Medvode, 13. marec 2024

Razstava ročnih del in slik

PRIREDITVE / Škofja Loka, 13. marec 2024

Pripovedke z Boštjanom Napotnikom

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 14. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

OBVESTILA / Škofja Loka, 14. marec 2024

Zbor članov društva invalidov Škofja Loka

IZLETI / Kranj, 14. marec 2024

Izlet na Planino nad Vrhniko

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.

Prihranek bo kaplja v morje / 18:27, 3. marec

Neumnost, ki se dela. Politiki, če že odločajo o življenju ljudi, bi morali iti ljudem nasproti, ne pa jih vedno bolj ogrožati. Na funkcijah...