Prvi festival vin na Bledu

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 16. avgust 2018 / 12:48  

Na slavni blejski oziroma Jezerski promenadi ste ves konec tedna lahko okušali različna vina iz različnih slovenskih vinorodnih okolišev. Kovnica zgodb je organizirala prvi Blejski vinski festival.

Na festivalu, ki je trajal tri dni, se je predstavilo več kot dvajset vinarjev iz vseh slovenskih vinorodnih okolišev – od Goriških brd, Primorske, Vipavske, Krasa do Dolenjske in Štajerske. Obiskovalci festivala so lahko okušali bela in rdeča vina, vse od sladkih do suhih, tudi penine. Na eni od stojnic pa sta združila moči Matic Vizjak in Matej Galof ter tako turistom kot domačim obiskovalcem festivala predstavila posebno vino – eliksir, kot Matic tudi poimenuje vinski napitek. V simpatičnih malih stekleničkah, na katerih najdemo devetice in šestice, je namreč res slovensko vino, a njegova posebnost je, da vsebuje čili. V ustih to posebno vino ob okušanju pusti ravno pravšnji pookus po čiliju. Če vam je všeč čokolada s čilijem, potem bi vas »chillino« znal navdušiti. Sploh kot sem si v svoji glavi vizualizirala njegovo postrežbo v koktajl različici: ob vročih poletnih dneh v globokem kozarcu z visokim pecljem z ogromno ledu. Matic razloži, da gre za prvo tovrstno slovensko vino, ki so ga že predstavili Američanom. Ti so ga dobro sprejeli. Bela kombinacija vsebuje laški rizling, sauvignon in rumeni muškat ter dodan čili, v drugi pa je rumenemu muškatu dodan čili in pa naravna gozdna jagoda, ki mu da tudi barvo.

Aleš Bedič iz Kovnice zgodb razloži, da je do realizacije prvega vinskega festivala prišlo po nekaj letih oziroma je od ideje do izvedbe minilo nekaj let. »Osnovna ideja je bila, da bi blejskim turistom predstavili slovenska vina, da bi obiskovalci festivala lahko degustirali oziroma pokusili vina iz različnih slovenskih vinorodnih področij.« Omeni rdeča, bela, suha, polsuha, sladka vina, penine in že omenjeno »v svetovnem merilu pridelano vino v Sloveniji, ki vsebuje čili«, ki je bil tokrat res posebnost vinskega festivala, a za spremembo od še enega poskusa eksperimentiranja na trgu, precej pozitivna izkušnja v nasprotju s pričakovano.

Festival vin pa ni Bedičev prvi projekt na Bledu. »V zadnjih treh letih smo organizirali tako martinovanja kot potope vin v Blejsko jezero in potem dvige teh vin. Izdelali z več vinarji, posebej iz Štajerske, posebno blejsko vino, ki je dosegljivo samo na Bledu …« našteva Bedič, ter nadaljuje, da bo festival vin postal vsakoleten, tradicionalen, vendar se število udeleženih vinarjev ne bo povečevalo, le da se bodo drugo leto predstavili tisti, ki se pač letos niso mogli. Še doda, da je sicer organizator dogodka Kovnica zgodb, ampak od podpori in sodelovanju Občine Bled in Turističnega društva Bled.

In po kakšnem ključu so izbirali vinarje ali prisotna vina, ki jih je bilo še enkrat toliko kot prisotnih vinarjev? Bedič pravi, da jih je predvsem zanimala dejanska odličnost vina, in ker na Bledu podobnega festivala – v takem obsegu – še niso gostili, je bil odziv vinarjev dober. Meni, da je v času, ko je na Bledu veliko turistov, vina pa jih zanimajo, takšen festival zelo dobrodošel. Domači gostinski lokali so sicer dobro založeni z vini, a na prvem Blejskem vinskem festivalu so se predstavila tudi slovenska vina, ki niso na izbiro.

Na festivalu se je oglasil tudi blejski župan Janez Fajfar, ki je mimogrede omenil, da zgodovinsko gledano obstaja povezava Bleda z vini. Tako da festival ni ravno iz trte zvit, smo nadaljevali njegovo razmišljanje. V zelo daljni preteklosti so namreč gojili trto v okolici Bleda. O tem bi znala pričati tudi imena, kot je recimo Zagorice.

Poleg vinskih stojnic sta za lačne želodčke obiskovalcev na festivalu skrbeli še dve stojnici Okusov Bleda: restavracija Špica in Grajska plaža. Manjkal ni niti zvok harmonike.

Mi smo festival obiskali v petek – in v zgodnjem popoldnevu sta organizatorju ponagajala sonce in veter: na vsake toliko časa je zažvenketal kakšen vinski stekleni kozarec, ki je nemočno pristal na trdih tleh; sonce pa je nehalo »žgati« po šesti uri popoldne – in Jezerska promenada je lahko zadihala, zaživela.