Livigno, gorski biser (1)

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Domov / torek, 14. avgust 2018 / 08:56  

Livigno si oznako »gorski« vsekakor zasluži. Ovit med tritisočake s 1.816 metri nadmorske višine velja za najviše ležeči kraj v Evropi. Kraj z dobrimi šest tisoč prebivalci leži na skrajnem severovzhodu italijanske pokrajine Lombardija, v dolini Valtellina, tik ob meji s Švico. Najkrajša pot iz Kranja, dolga 480 kilometrov, vodi mimo Beljaka in skozi Lienz (v Avstriji), mimo Bolzana in Merana (v Italiji) in Münstra (v Švici). Že precej pred Bolzanom med turistično sezono lahko obtičite v prometu, kar se je nam tudi zgodilo. Do Livigna lahko dostopimo čez dva prelaza, oba sta na nadmorski višini okrog 2300 metrov; iz smeri Bormia (Passo Foscagno) in St. Moritza (Passo Forcola, ki je odprt samo poleti). Izbrali smo tretjo možnost, predor Munt la Schera. Zanimiva vožnja skozi vklesani 3,5 kilometra dolg predor, ki pa ni poceni. Promet je urejen enosmerno, tunelnina je znašala 14 evrov, a če bi se pozanimali pravočasno, bi kupili povratno vozovnico, ki stane 23 evrov; cena variira tudi glede na uro, ko zapeljete skozi predor. Na drugi strani predora se odpre čudovit pogled na veliko akumulacijsko jezero in kmalu še na Livigno.

Livigno je raj za rekreacijo, šport in za nakupovanje, saj je še vedno brezcarinska cona. Kraj je bil dolgo nedostopen, gorsko okolje samooskrbi prebivalcev kaj dosti ni moglo ponuditi in so trpeli revščino. Prve davčne olajšave, ki še veljajo, so zato dobili v 19. stoletju, določene privilegije že prej. To danes pomeni ugoden nakup kozmetike, žganih pijač, tobačnih izdelkov ... A ko zapuščate Livigno, se carinski kontroli ne boste izognili, kajti količine »izvoza« so omejene. So bili pa prebivalci Livigna stoletja znani kot spretni tihotapci, pa naj jim bo danes to odpustek spričo pokrajine, kjer še dreves ni veliko, da bi se dalo preživeti od lesne predelave. Poceni je tudi gorivo, za liter dizelskega smo odšteli 0,92 evra.

Narava je čudovita, turizem cveti zadnjih nekaj desetletij, baje so premik v razmišljanju domačinov v tej smeri povzročile prve skupinice nemških turnih smučarjev. Pozimi in spomladi je v Livignu mogoča smuka, v poletnem času pa kilometri poti za gorske in cestne kolesarje, urejene so proge za tekače, tekače na rolkah, poti za sprehajalce in planince, mogoče je veslati, supati na jezeru, kopalcev pa nismo videli. Imajo tudi veliko igrišč za skupinske športe. Planinci in gorski kolesarji se pogosto srečajo na istih poteh in ni nobene slabe volje. Mesto je čisto, urejeno, mirno turizmu navkljub. Večji dogodek v času našega obiska je bila 14. julija Livignska bela noč, ko je bilo dolgo v noč na voljo veliko zabave, žive glasbe, nakupovanja.

Arhitektura ostaja avtohtona, Livigno modernih hotelskih stavb ne dopušča. Prevladujejo kamnite-lesene hiše, pravijo jim báit, z majhnimi okni in s skodlami prekritimi strehami. Hiše so natančno postavljene, kar je posledica razdelitve enakega deleža travnikov in zemlje med kmetije.

Livigno je poseben tudi zaradi znamenite tekme v teku na smučeh, ki bo letos 24. avgusta. Sneg sredi mesta konec avgusta?

(Nadaljevanje prihodnjič)