Dom, kjer se postavijo na noge

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. julij 2018 / 11:36  

Te dni mineva leto dni, kar je Materinski dom Gorenjske na novi lokaciji v Kranju sprejel prve matere in otroke. V tem letu se jih je vanj zateklo okoli trideset. Povprečno ostanejo štiri mesece, je povedala njegova vodja Meta Šilc. Najbolj srečna je, ko sliši, da je po odhodu mamici v novem okolju uspelo …

»Vsaka ženska, ki jo sprejmemo, prinese v hišo novo dinamiko,« ugotavlja Meta Šilc, socialna delavka, ki vodi Materinski dom Gorenjske. Pod okriljem Društva za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja je začel delovati jeseni 2009 na Jesenicah, lani pa so ga preselili na novo lokacijo. Fundacija Vincenca Drakslerja jim je ponudila v najem vilo, ki je bila po obnovi in selitvi pohištva z Jesenic julija nared za sprejem prvih mamic in otrok. V tem letu se jih je zvrstilo okoli trideset, od začetka delovanja v letu 2009 pa je v materinskem domu bivalo 75 mamic z blizu sto otroki, ki so se znašle v socialni stiski in niso imele drugih možnosti bivanja.

Dojenček bo dobil družbo

Materinski dom, ki deluje ob sofinanciranju gorenjskih občin, ministrstva za delo ter fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, omogoča nastanitev štirih mater z otroki. Uporabnice so nam pred dnevi ob našem obisku prijazno dovolile pokukati v njihove sobe in v eni od njih je povsem mirno spal enomesečni dojenček. Jeseni bo dobil družbo, saj smo opazili še en lepo zaobljen trebušček. »V zadnjih dveh letih imamo kar nekaj dojenčkov. Nosečnice pridejo k nam nekaj mesecev ali tednov pred porodom, tako da nas v kranjski porodnišnici sedaj že poznajo in vedo, kam priti, ko ponoči odteče voda,« je malce v šali dejala Šilčeva. Tretja mamica je bila že v službi, četrta pa se je pripravljala, da bo po enem letu v materinskem domu zaživela novo življenje.

Mamica, imenovali jo bomo Katja, je s hčerkama danes po vsej verjetnosti že v drugem koncu Slovenije. Zadnja leta so bila zanje vse prej kot lahka. »Doma ni bilo vse tako, kot bi moralo biti,« je na vprašanje, zakaj so prišle v materinski dom, odvrnila Katja. Pred dvema letoma sta se z možem ločila. Pred tem je s težkim srcem prekinila tretjo nosečnost, saj so pri plodu odkrili downov sindrom. »Mož tega ni mogel preboleti. Bil bi fantek. Vendar sem pred tem v desetih letih pokopala svojo družino in vem, kako je to težko,« pripoveduje Katja. Mož se je nato zatekel k drugi ženski, ki ga je začela hujskati, kar je privedlo še do nesoglasij glede vzgoje otrok. »Veliko mi je nagajal, in ker nisem imela varstva za deklici, sem začela izostajati iz službe in jo tako sčasoma izgubila.«

Zgrabil jo je za vrat in brcal

V času ločitvenega postopka je njenega moža doletela bolezen, in ker mu je ljubica obrnila hrbet, mu je med okrevanjem ob strani stala Katja. Čutila je, da je tako prav. A moževo nasilje, ki je iz psihičnega preraslo še v fizično, jo je privedlo do odhoda od doma. Nekoč jo je zgrabil za vrat, kaplja čez rob pa so bile brce, namenjene Katji. »Nisem želela, da hčerki to gledata, čeprav do njiju ni bil nasilen.« Nato se je zatekla na center za socialno delo (CSD), kjer so se odločili, da vse tri umaknejo na varno – najprej v krizni center in nato v materinski dom. Kljub začetni negotovosti se je s hčerkama lepo privadila na življenje v Kranju. Deklici sta bili ob našem obisku ravno na počitnicah pri babici, materi bivšega moža. Tudi z njim ima, pravi Katja, sedaj korekten odnos.

Velik dom z veliko članicami

»Nikoli mi ni bilo žal, da sem prišla v materinski dom, niti nisem imela druge možnosti. Bili so tudi težki trenutki, ko se sprašuješ, zakaj si tako nizko padel. A sem se postavila na noge, se umirila, obiskovala terapije. Poglobila sem se sama vase, razčistila zadeve za nazaj in naprej. Veliko bom odnesla od tu,« je prepričana Katja. CSD ji je uredil, da bodo eno leto lahko bivale v nadomestnem stanovanju, v tem času pa upa, da bo dobila službo. Prej je vrsto let delala v gostinstvu, se pa zaveda, da bo kot mati samohranilka na tem področju težko dobila delo zgolj v dopoldanskem času. »Upam, da mi uspe, saj bi bilo plačevanje varuške prevelik strošek.«

Katja priznava, da bo življenje v materinskem domu pogrešala: »Verjetno bo na začetku malo krize. Navadiš se na velik dom z veliko članicami. Vmes se sicer zamenjajo, a vseeno vzpostaviš vezi. Nekaj mamic je bilo res prijetnih.« Da je to res, smo se prepričali tudi, ko smo se po ogledu materinskega doma zbrale še na klepetu v jedilnici, kjer so nam postregle z jabolčnim zavitkom, ki sta ga dan poprej spekli dve mamici. Iz jabolk, ki so zrasla ob gorenjski varni hiši, ki tako kot materinski dom deluje v okviru Društva za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja.

Umikajo se od nasilnih partnerjev

Marsikatera ženska se pred nasiljem najprej zateče v varno hišo, ko ni več ogrožena, jo premestijo v materinski dom. Njegove lokacije ne skrivajo. »Tu so nastanjene mamice z izkušnjo nasilja iz preteklosti, a v tistem trenutku niso več neposredno ogrožene, imajo pa neurejene stanovanjske, socialne, družinske razmere,« je dejala Vilma Regovc, vodja programov omenjenega društva. »Praviloma se vse umikajo od nasilnih partnerjev. So v postopkih razveze ali pa jih, ko pridejo k nam, začnejo. Vse imajo tudi zelo neugodno otroško izkušnjo iz matične družine. Tudi svojo socialno mrežo imajo zelo šibko in si ne morejo pomagati z ljudmi, ki jih poznajo,« je pristavila Meta Šilc.

V materinskem domu, kjer lahko ostanejo največ eno leto, v povprečju bivajo štiri mesece. Zgodilo se je tudi že, da se je posameznica po nekaj dneh odločila, da gre nazaj k – partnerju. Še več takih primerov je po besedah Regovčeve v varni hiši: »Moški kličejo partnerke, se jim opravičujejo, obljubljajo, da si bodo poiskali pomoč, se poboljšali. Potem pa to traja le nekaj časa …«

Otroci to čutijo

Zelo pomembno je, da imajo ženske podporo otrok, je poudarila Meta Šilc: »Že na uvodnem sestanku mamicam povem, da je treba otroke pripraviti na začasno selitev v materinski dom. Še zlasti starejšim otrokom in najstnikom so vrstniki zelo pomembni in jim ni tako enostavno zamenjati okolja. Smo pa imeli tudi že primere, ko so bili starejši otroci tisti, ki so mamicam rekli, da je bilo dovolj, naj vendarle že nekaj ukrene.« Mišljenje, da otroci nič ne vedo, ker ne slišijo, je zmotno, je opozorila Regovčeva in dodala, da otroci to čutijo. Ob tem se spomni tudi na pretresljivo izkušnjo petletnega dečka, čigar mama je doživljala tako hudo nasilje, da je vzel kolo, rekoč, da gre, da ne bo več živel tam … S tem je materi odprl oči, da je končno poiskala pomoč.

Učenje za življenje

»Ob prihodu v materinski dom jim najprej pomagamo pri urejanju njihovih statusov. Pogosto nimajo niti osebnih dokumentov, urejenega zdravstvenega zavarovanja, socialnih prejemkov, pomagamo jim pri prijavi na zavod, saj so gospe večinoma brezposelne ... Na začetku je torej veliko urejanja formalnih zadev, da lahko zaživijo,« je razložila Meta Šilc, ki skupaj s strokovno delavko Marjo Gros izvaja tudi program, v katerega so vključene uporabnice. Na voljo imajo psihosocialne, kuharske, ustvarjalne in zdravstvene delavnice, glasbeno in družinsko terapijo, individualne razgovore, psihoterapevtsko svetovanje. V delavnice se vključijo glede na interese in motivacijo, saj s seboj nosijo veliko ran iz preteklosti. »Trudimo se, da preko različnih dejavnosti spodbujamo pogovor. Včasih se težko odprejo, če se namenoma usedemo k pogovoru. Marsikdaj nam več zaupajo, ko skupaj kaj delamo, ko gospo kam pelješ ali pa celo med vrati ob odhodu iz pisarne. Veliko se pogovarjamo tudi o partnerskih odnosih, vzgoji otrok, se pa ukvarjamo tudi z zelo osnovnimi stvarmi: kako skrbeti za gospodinjstvo, kako razporejati finance,« je pojasnila Šilčeva. Za vsako uporabnico pripravijo individualni načrt za posamezna obdobja in jo nato spodbujajo in usmerjajo pri doseganju ciljev.

Začutijo, kdaj je čas za odhod

»Gre za delo na sebi, da uporabnica začne verjeti vase, da nekaj zna in zmore. Hkrati se uči sobivati z drugimi ženskami in tako se pokaže, na kakšen način rešujejo svoje življenjske situacije. Nekatere z umikom, druge s konfrontacijo in tu skušamo iskati ravnotežje, se pravi, kako drugemu sporočiti neprijetno vsebino, kako sebe ohraniti, zaščititi, kako postaviti meje, reči ne ... To je učenje za življenje,« je poudarila Regovčeva.

Obe opažata, da uporabnice začutijo, kdaj so pripravljene za odhod, ki ga običajno poleg veselja spremlja tudi negotovost. »Najbolj vesel pa si, ko slišiš, da ji je v novem okolju uspelo, da je dobila ali ohranila službo, da dobro funkcionira z otroki. Sicer pa čisto vsaka pusti v nas pečat, nekatere globljega, druge malo manj. Vsaka ti nekaj da in prav vsake se spomniš,« je še dejala Meta Šilc.