Niso vse panjske končnice prave

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. junij 2018 / 22:05  

Profesorica likovne umetnosti in čebelarka Anja Bunderla je kot nosilka enoto Poslikavanje panjskih končnic vpisala v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. »Le tako bomo zavarovali izvorne tehnike izdelave panjskih končnic in s tem tudi našo kulturno dediščino,« je prepričana slikarka in velika ljubiteljica narave, še zlasti vsega, kar je povezano s čebelami.

Poslikane panjske končnice so slovenska posebnost. Najbrž ga ni med nami, ki ne bi poznal tega zanimivega kosa lesa, poslikane deščice, ki zapira čebelji panj, tako imenovani kranjič. Tovrstna ljudska umetnost, končnice so poslikavali predvsem slikarji samouki, a tudi šolani slikarji, na primer Leopold Layer, se je sredi 18. stoletja razvila na Gorenjskem in slovenskem Koroškem, kasneje pa se je razširila tudi v nekatere druge dele Slovenije in na sosednjo avstrijsko Koroško. Za zlato dobo poslikavanja panjskih končnic velja obdobje med letoma 1820 in 1880, zaton slikanja motivov na panje pa sledi po koncu prve svetovne vojne. Menda je znanih več kot šeststo različnih motivov, od katerih je približno polovica nabožnih. Največji zbirki originalnih končnic sta zagotovo v Čebelarskem muzeju v Radovljici in Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Danes čebelnjaki nimajo več tovrstnih poslikanih panjskih končnic niti nimajo več oblike tradicionalnih kranjičev, zagotovo pa imajo kot avtohton element iz naše kulturne dediščine velik simbolni pomen. Reprodukcije najbolj znanih motivov so priljubljeno darilo in turistični spominek iz Slovenije. Zato je v Sloveniji kar nekaj znanih izdelovalcev panjskih končnic kot spominkov, in ker poslovna iznajdljivost običajno ne pozna meja, med takimi industrijsko izdelanimi končnicami najdemo številne ponesrečene primerke – bodisi glede motivov bodisi načina izdelave in njihovega videza nasploh. S tovrstnimi ponaredki se ne strinja Anja Bunderla iz Zgornjih Gorij, po stroki diplomirana profesorica likovne umetnosti, ki to povezuje tudi s čebelarstvom, s katerim se v zadnjih letih ukvarja. Med drugim slika tudi panjske končnice – na originalni način, z materiali in po postopku, kakršnega so uporabljali pred dvesto leti.

Slika replike starih panjskih končnic

Anja Bunderla je sredi maja na ministrstvu za kulturo kot nosilka vpisala enoto Poslikavanje panjskih končnic v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Ta je izjemnega pomena za prepoznavanje slovenske tradicije in izvorne tehnike.

»Že leta 2015 smo dobili od Turizma in kulture Radovljica pobudo, da bi vpisali v register nesnovne kulturne dediščine kaj, kar bi bilo zanimivo za turiste. Sama sem bila takrat upravnica Čebelarskega centra Gorenjske v Lescah, povprašali smo v Muzeje radovljiške občine, ali bi to lahko storili za poslikavo panjskih končnic, pa je bilo rečeno, da se ne da. Ko sem nehala delati v centru, sem se odločila za vpis prijaviti prevozno čebelarstvo kot tradicionalno slovensko gospodarstvo. Po treh letih je prišlo do obravnave, pri kateri je prišlo do zapletov glede strokovnih čebelarskih stvari, zato sva z Branetom Kozincem, s katerim sodelujeva v čebelarstvu, od pobude odstopila. Podobno je bilo z lectarstvom in vzrejo rodovniških matic kranjskih sivk na plemenilnih postajah, ki so v Sloveniji le tri,« o različnih pobudah za vpis v register pripoveduje Bunderlova in dodaja: »S poslikavanjem panjskih končnic mi je to vendarle uspelo.«

Kaj je tisto, kar panjsko končnico dela za pravo, tako kot ste jo vpisali v register? »Končnica iz smrekovega lesa mora biti poslikana z barvami, ki jih izdelamo iz mineralnih pigmentov, ki jih pridobivamo iz kamnin iz okolice. Te potem mešamo z lanenim oljem. V nadaljevanju je pomemben sam potek izdelave. Najprej prvo ploskev končnice enakomerno pobarvamo z eno, predvidoma s svetlejšo barvo, sledi šablona, včasih je bil to preluknjan papir z obrisom motiva, ki je avtorju poslikave pomagal pri risbi. Naneseni prah na leseni deščici pusti sled motiva. Sledijo linije in poslikave motiva. To je izvorna tehnika poslikave panjskih končnic iz časov njihovega največjega razcveta,« pojasnjuje sogovornica.

Za Bunderlovo je pomembno, da ljudje spoznajo, kaj je izvorna tehnika poslikav in kaj to ni, predvsem pa, da so pri novo izdelanih končnicah ozaveščeni, kaj kupujejo. Sama želi tudi, da se ponovno uveljavi star način poslikav, mogoče bi se tudi čebelarji lahko usposobili za poslikave na način, kot je zapisano v registru.

Anja seveda tudi sama slika panjske končnice, a ne za široko prodajo. Predvsem jih ponudi obiskovalcem njenega domačega razstavišča v Zgornjih Gorjah. Podobe, ki jih slika na končnice, so verne reprodukcije starih motivov. »Najprej moraš poznati zgodovino panjskih končnic ter motivov na njih in pristno tehniko izdelave, potem se lahko odločiš za svoje poslikave. Sama se za zdaj držim replik, ampak nikoli ne reci nikoli.«

Panjske končnice, izdelane za spominke, so pogosto tudi navrtane z majhnimi luknjicami, s čimer izdelovalci hočejo ponazoriti, da je končnica stara, kar je po besedah poznavalke kontradiktorno. »Take končnice tako rekoč ne obstajajo, saj so zanje izbirali najbolj kvaliteten les in tudi zaradi zaščite z lanenim oljem vanje nikoli nista prišla lesni črv ali muha. Pogosto je napaka tudi večbarvna podlaga. Problematične so tudi kričeče barve in včasih motivi, ki so prav žaljivi do kulturne dediščine.«

Anja Bunderla je zavzeta ljubiteljica čebel, opravila je nacionalno poklicno kvalifikacijo za čebelarja in ima doma pet panjev, sodeluje pa tudi z Branetom Kozincem pri vzreji rodovniških matic kranjskih sivk na plemenilni postaji Krma. »Če je čebelarstvo poezija kmetijstva, je vzreja matic poezija čebelarstva,« pravi Bunderlova, ki naravo obožuje tudi v svojem slikarskem ustvarjanju. Njen slikarski slog je postal prepoznaven po ilustracijah v knjigi Vilinsko jezero, legendi o nastanku Blejskega jezera, v samozaložbi pa je v sodelovanju z Grajsko tiskarno izdala tudi knjižico pesmi Slika iz preteklosti – z okolšno, Bled, prekrasen si. »V obeh delih je razvidna ljubezen do narave, kulturne dediščine, mitologije, skoraj pozabljenih veščin, starih modrosti in znanj, ki sežejo v različne razsežnosti.« Njena nova slikanica že ima naslov Čebelica Anja, govorila pa bo o življenju čebel. Tam so ob Anji tudi čmrlj Bajsi pa čebelice, Anjine polsestrice …