Poroka

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: / torek, 24. april 2018 / 10:58  

Poroka je ob rojstvu in smrti najpomembnejši mejnik v življenju. Tako mislim, čeprav se lahko zgodi tudi večkrat. Stara mama je rekla: »Poroka je samo enkat u živlen, če je pa dvakrat, je pa svab. Al je ločitev al pa smrt.« Nič od tega ni prijetno. Pevci smo pogosto povabljeni, da pojemo na porokah, to pomeni na poročnih obredih in mašah. To je pravzaprav najlepši obred, najlepše pesmi, in kar nekaj jih na obredu lahko zapojemo. Pogosto lahko izpolnimo želje glede pesmi. Obredi pa se z leti celo malo spreminjajo. Moja mama pravi, v šestdesetih letih smo sedeli v cerkvi sami, zakonca in priči. Obred je bil hiter in nič kaj slovesen. Danes so vsi obredi dobili blišč, slovesnost, pomp. Cvetje, obleke, nagovori, fotografije, kamera, glasba, pogostitev, druženje … Je to stvar napredka časa ali globine odnosov? Gotovo vsakega po malem. Pri najini poroki še ni bilo poročne sveče, danes je to pomemben del obreda. In ko si mladoporočenca izmenjata prstane, se poljubita. Tedaj vsi navdušeno ploskamo. Tudi tega včasih ni bilo. Porok je bilo v preteklosti več, otrok, kar naj bi posledično prinesla tudi poroka, je bilo več, pompa ob obredih je bilo manj, ne vem pa, kako je s srečo in zadovoljstvom. Je bilo včasih tega več ali manj kot danes? Zagotovo so bili ljudje manj zahtevni in so marsikaj potrpeli. Danes smo vsi bolj zahtevni. Meni je to všeč. Trpeti muk in nezadovoljstva nam tudi ni treba. V obdobju po najini poroki sva imela veliko povabil na poroke sorodnikov, prijateljev. Včasih se je zgodilo, da sva bila povabljena na tri poroke v enem letu. Potem je bilo nekaj časa zatišje, letos pa se bo poročila že prva nečakinja. Predvsem bomo lahko imeli veliko priložnosti za poroke domačih otrok, če se bodo tako odločili. Le kaj nas še čaka.

Z različnimi zbori na porokah pojem večkrat na leto. Četudi se pevske poti včasih razidejo ali začasno prekinejo, se vabilu za petje na poroki običajno odzovemo. Lepo je prijateljem polepšati najlepši dan. Ta hip je v naravi toliko lepega, vse cveti, kipi, zelena postaja intenzivna, češnje cvetijo, regratovi cvetovi porumenijo travnike, še zadnje krpe snega po hribih nebo obarvajo še bolj modro. Kako čudoviti dnevi za poroko. Na vsaki poroki se še vedno spomnim svoje poroke in običajno se me dotakne, želiš mladim vse dobro in prosiš tudi za svoj blagoslov. Tega nikoli ni preveč. V soboto se je poročila sopevka, zdravnica. Oba z možem sta zdravnika. Na koncu obreda se je zahvalila za vse in vsem. Najbolj za življenje. Sama je ginekologinja in pravi, ob vsakem rojstvu občudujem to čudo narave. Ne zgodi se kar tako. Mož je kirurg in se srečuje s hudo bolnimi ljudmi. Sprašujejo ga: »Koliko časa bom še živel?«

Torej med rojstvom in smrtjo je življenje, kar ni samo po sebi umevno. Hvaležni bodimo zanj. Izkoristimo ga, veselimo se ga, dajmo prostor ljubezni in radosti, trudimo se za dobro. Naj bo veliko porok in veliko dobrega.