Sem človek akcije, trga

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. april 2018 / 14:23  

Rado Čulibrk, direktor Nika Železniki, je eden od devetih letošnjih nagrajencev Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske dosežke. »Prisegam na enostavne rešitve in sem človek akcije, trga. Glavno, kar sem uvedel v Niku, je, da kupce poslušamo in naredimo vse, da so zadovoljni,« pravi.

Rado Čulibrk je že enajsto leto direktor kovinarskega podjetja Niko Železniki, ki je pod njegovim vodenjem postal eden največjih proizvajalcev mehanizmov z ročico za registratorje na svetu, v zadnjih letih pa se uveljavlja tudi v avtomobilski industriji. Niko je od leta 2010 v 100-odstotni lasti avstrijskega Ring International Holdinga. Nenehna rast prihodkov in dobička Nika Železniki v zadnjih letih seveda ni ostala neopažena, zato je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) Radu Čulibrku letos podelila nagrado za izjemne gospodarske dosežke.

Ste eden od devetih letošnjih nagrajencev GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Vas je to presenetilo ali ste morda zadovoljni, ker so vaše uspehe prepoznali tudi stanovski kolegi?

»Moj način dela je tak, da sem 100-odstotno fokusiran le na delo v podjetju Niko Železniki in tako odklanjam vse funkcije in vsa povabila v razne organizacije, društva. V svoji karieri nisem bil še na nobenem sestanku v okviru GZS, zaradi pomanjkanja časa sem odklonil povabilo v izvršni odbor kovinarske sekcije GZS, zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko me je GZS razglasila za nagrajenca leta. Vsekakor je občutek, da tvoje delo spremlja in nagradi tako velika institucija, kot je GZS, naravnost odličen. Glede na rezultate, ki jih dosega podjetje Niko Železniki, ki ga vodim že enajsto leto, že 24 let pa sem prvi prodajalec v podjetju, pa me prejem gospodarskega oskarja ne preseneča. Vsekakor si ga za to, kar smo dosegli na svetovnem trgu, zaslužimo.«

Na katere vrednote prisegate pri svojem delu? Kako zahtevni ste do sodelavcev?

»Prisegam na povsem enostavno logiko vodenja. Sem zagovornik odprtega dialoga, timskega dela, konkretnega izražanja, brez nepotrebnega filozofiranja. Matematično izračunamo ekonomičnost vsake investicije. Visoka pripadnost in spoštovanje podjetja sta vrlini, ki ju enostavno zahtevam od sodelavcev. Vsak zaposleni mora vedeti, kaj je njegova naloga v podjetju in katerim ciljem sledimo. Podjetje mora določiti cilje, ki jih želi doseči. Sledi porazdelitev nalog in pot, daljša ali krajša, se začne. Na poti do cilja so lahko vzponi in padci, a ne dovolim, da bi bili naši skupni cilji ogroženi zato, ker nekdo svoje naloge ni vzel dovolj resno ali je ni izpolnil, ker tega kot vodja ali celo menedžer ni sposoben. Za obstoj podjetja je pomembno doseganje postavljenih ciljev. Zase lahko rečem, da sem kar zahteven direktor. Tako do sebe kot do sodelavcev.«

V Niku ste 24 let, od tega enajsto leto podjetje tudi vodite. Katero obdobje je bilo za vas osebno in podjetje Niko najtežje?

»Vsekakor mi je bilo najtežje takoj na začetku, leta 1994, saj sem nasledil res zelo reven nabor kupcev. Prvi trije kupci so kupili približno 75 odstotkov naše takratne proizvodnje. Lahko si predstavljate, kako zelo smo bili odvisni od njih in kako so potekala pogajanja s temi kupci. Če kdo od njih ni dal mesečnih naročil v pričakovanem obsegu, nam je takoj zmanjkalo dela in smo morali črtati delo proizvodnje ob petkih.

Leta 1998 so na evropski trg pritisnili poceni kitajski ponudniki mehanizmov za registratorje, sponke, zabijalne aparate ipd. Našim kupcem so ponudili približno 40 odstotkov nižje cene od naših. Da smo vsaj delno ostali v igri, smo morali cene spustiti praktično čez noč za 15 odstotkov. Leta 2000 se je vaja ponovila in zopet smo morali cene znižati za 15 odstotkov. Niko je nekako preživel, polovica evropskih proizvajalcev mehanizmov za registratorje pa je šla v stečaj.

Leta 2009 se je za nakup Nika odločil avstrijski holding RIH Dunaj. V lasti so že imeli češkega konkurenta in proizvajalca obročkastih mehanizmov iz Madžarske. To je bilo zelo stresno obdobje za vse zaposlene v Niku. Kakšen je namen prevzema, ali bo lastnik proizvodnjo ohranil v Železnikih ali ima kake druge namene? Sledili sta dve leti preverjanja in dokazovanja v novi skupini. Kateri menedžerji so boljši – češki, madžarski ali slovenski? Kasneje sem izvedel, da so to lastniki vprašali tudi naše glavne kupce v Nemčiji, Švici in Franciji. Danes je Niko center vseh odločitev za vsa tri podjetja – tako za nabavno kot za tehnično, prodajno in razvojno področje.«

Niko je bil pred četrt stoletja razmeroma majhen proizvajalec mehanizmov za registratorje, danes pa sodi med največje. Kako vam je to uspelo?

»Kot rečeno, prisegam na enostavne rešitve in sem človek akcije, trga. Glavno, kar sem uvedel v Niku, je, da kupce poslušamo in naredimo vse, da so zadovoljni. Torej, iz proizvodnega vidika vodenja podjetja sem čisto takoj prešel na tržni vidik vodenja. Kupce poslušamo, jim skušamo ugoditi in narediti srečne. Potem jih pa vprašamo po novih izdelkih, rasti prodajnih deležev pri njih, morebitnih spremembah pri izdelkih, pakiranju, transportu, ki nam in njim prinaša enostavnejše življenje in finančne prihranke. Samo aktivni dobavitelji, ki iščejo nove rešitve in se ne uspavajo na lovorikah, lahko preživijo. Kupci pričakujejo hitro komunikacijo, prijazno osebje, potrjevanje naročil in pripravo ponudb v roku 24 ur, kakovostne izdelke, urejeno prodajno dokumentacijo, ki spremlja pošiljko, dobavo blaga v dogovorjenem roku in nič težav. Točno to jim mi dajemo, zato smo rasli vsa ta leta. In še rastemo.«

Sedež podjetja Niko je v Železnikih, vaš sosed je zelo uspešno podjetje Domel. Kaj je v tem okolju tako posebnega, da je njegovo gospodarstvo tako uspešno?

»Močna vez med zaposlenimi in podjetjem, tako velika pripadnost zaposlenih podjetju in manjša fluktuacija zaposlenih, kot je to praksa v večjih mestih. Če pogledate slovensko gospodarstvo, zlasti pa proizvodnjo, so res odlična podjetja ostala v manjših mestih, kot so Železniki, Idrija, Zreče, Stari trg pri Ložu, Izlake, Žiri, Hotavlje … Morda lahko celo rečemo, da se je politika manj vmešavala v poslovanje podjetij v teh manjših krajih in so zato lažje delala in se razvijala.«

Če pogledamo še nekoliko podatke o poslovanju: kako ste poslovali lani in kako kaže letos?

»V letu 2017 smo glede na leto poprej zrasli za približno deset odstotkov. Ustvarili smo 33,6 milijona evrov realizacije in 3,7 milijona evrov čistega dobička. Za leto 2018 imamo dogovorjenega posla za približno 36 milijonov evrov. Upamo seveda tudi na rast dobička, je pa to zelo odvisno od cen vhodnega materiala, zlasti cen jekla na evropskem trgu, razmerja dolar – evro, cen energije ipd. V zadnjih letih smo nenehno rasli. Naša realizacija je tako bila leta 2014 na primer 28 milijonov evrov, naslednje leto 29 milijonov, v 2016 30,5 milijona evrov, lani 33,6 milijona evrov, letos pričakujem med 35 in 36 milijoni evrov. Rasli smo z novimi posli, z novimi izdelki. Zato so bila seveda potrebna nenehna vlaganja. Letno investiramo približno dva milijona evrov v novo tehnologijo.«

V zadnjih letih ste vstopili tudi v avtomobilsko industrijo. Kakšen delež prihodkov vam predstavljajo ti posli, kakšne imate na tem področju načrte?

»Aktivnosti v avtomobilski industriji smo začeli pred šestimi leti. Danes smo kot Tier 2 dobavitelj na nivoju dveh milijonov evrov letne realizacije oz. sedmih odstotkov od celotnih prihodkov podjetja. Naši izdelki so danes praktično v vseh nemških avtih. Zelo smo aktivni na tem področju, nenehno iščemo nove prodajne priložnosti, nove kupce, nove izdelke. Cilj je, da do leta 2030 dosežemo od 20- do 25-odstotni delež. Imamo veliko prednosti, ki jih kupci iz avtomobilske industrije iščejo, tj. veliko tehničnega znanja in finančno moč za nova vlaganja.«

Kje oz. kakšen bo po vašem Niko čez deset let?

»Svetovni trg se zelo hitro spreminja in zato se je treba nenehno prilagajati. Kje bomo čez deset let, tako seveda danes lahko le ugibamo, želimo pa si, da bi Niko ohranil tržno in finančno stabilnost, da bi delež izvoza izven Evrope bil med 30 in 40 odstotki, delež prodaje avtomobilski industriji pa med 20 in 25 odstotki. Sledil bom svoji stalnici. Vsako leto želim plasirati na svetovni trg vsaj dva nova izdelka in osvojiti vsaj dva nova svetovna kupca za Niko. Zadnjih 24 let mi je to uspevalo. Ne vidim razloga, zakaj mi ne bi tudi naslednjih deset let.«