Oči – ogledalo duše (1. del)

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / sreda, 28. marec 2018 / 21:40  

Gledati, pogledati vase, vzpostaviti stik s seboj, upati si videti

»Ugotovil sem, da sem naredil veliko napako, ko sem se slepil, da lahko rešim cel svet in vse ljudi v njem. Zdaj vem, da bi moral pričeti pri sebi, najprej spoznati in razumeti sebe, pomagati sebi, potem bi bil pa mogoče dovolj moder in izkušen, da bi lahko pomagal še komu – svoji družini, sosedom v ulici in prebivalcem svoje četrti, mogoče komu od meščanov …« (arabske pripovedke, zapisano po spominu)

Verjetno smo se vsi v mladosti vsaj enkrat srečali s pričakovanji drugih, naj bomo mi ali pa to, kar delamo, čim bolj popolno, brez napake. Kaj pa to je?

Biti popoln – realnost ali iluzija?

Eden naših ciljev v življenju ni biti popolni, ampak biti to, kar smo – kar pa vse prevečkrat pozabimo in si tako sami po nepotrebnem otežujemo življenje.

»Popolnost« je le iluzija trenutka, ki jo hočemo na vsak način ujeti in zadržati, ker smo navajeni, da se vežemo na dogodke, ljudi, občutke … še zlasti so lepi, prijazni, dobri … S tem pa se v bistvu odpovedujemo spremembam in sami sebi po nepotrebnem ustvarjamo frustracije in občutek nemoči, neuspešnosti. Zato, ker nas bolj zanima, kako bo to, kar smo naredili, videti, kako bo to potrdila in sprejela okolica, kot pa, kako smo sami v sebi zadovoljni in notranje izpolnjeni s tem, kar smo naredili.

Ko delamo »napake«, se počutimo neuspešni ali si očitamo, da nismo dovolj uspešni. Čeprav so ravno »napake« naše največje prijateljice, iz katerih se lahko največ naučimo o sebi in tudi o tem, kako v prihodnje ravnati drugače, če se nam tako, kot smo ravnali zdaj, zdi »narobe«.

Kaj je sploh prav in kaj narobe?

Če odmislimo družbeno sprejeta pravila in norme, ki jih zato, da je naše bivanje kolikor toliko znosno, do neke mere pač moramo upoštevati, imamo glede sebe in svojega prav v bistvu kar veliko manevrskega prostora. Pa ga upamo in znamo izkoristiti?

Kaj je prav za nas, kdo nam bo to povedal, kako naj to vemo?

Če smo v vsakem trenutku v stiku s samim seboj in svojimi občutki, potem v vsakem trenutku edinole sami lahko začutimo in vemo, kaj je za nas prav in kaj ne.

Če v vsakem trenutku naredimo stoodstotno, vse najbolj iskreno kot v danem trenutku zmoremo in znamo, bo rezultat stoodstotno najbolj popoln, kar je v tistem trenutku lahko. Šele izkušnja tega trenutka nas lahko nauči in odstre vpogled v to, kako lahko naslednjič nekaj naredimo drugače, še »bolje«.