Od kamene dobe do srednjega veka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 14. januar 2018 / 15:34  

V Muzeju Tomaža Godca so odprli stalno razstavo Bohinj v arheoloških obdobjih. Avtorica, arheologinja Gorenjskega muzeja dr. Veronika Pflaum je v njej zajela časovno obdobje od srednje kamene dobe do zgodnjega srednjega veka. Ajdovski gradec pomemben v arheološkem kot narodno mitološkem vidiku.

Bohinjska Bistrica – Mnoga arheološka izkopavanja, ki so v zadnjih dvesto letih potekala na področju Bohinja, so s stalno muzejsko postavitvijo v Muzeju Tomaža Godca končno postala tudi javno vidni del bohinjske preteklosti. Gorenjski muzej, ki za Občino Bohinj opravlja skrbništvo nad muzejem, je s tem uresničil tudi večletno željo in obvezo po muzejski predstavitvi arheološke preteklosti Bohinja. S prenovo muzejske hiše so v gornjih nadstropjih uredili dve muzejski zbirki Izbrane podobe Bohinja in razstavo, ki je posvečena prvi in drugi svetovni vojni, v hiši je usnjarska zbirka, odslej pa v sobi v pritličju tudi razstava Bohinj v arheoloških obdobjih.

„Lahko bi rekla, da sem se priprave razstave lotila tako rekoč od začetka – s proučevanjem bohinjske zgodovine. Pri tem nisem izhajala iz morebitnih predhodnih zasnov, sem pa upoštevala raziskave različnih arheologov in strokovnjakov v preteklosti. Prebrala sem tako rekoč vse, kar je bilo napisanega o kakršnikoli najdbi v Bohinju in seveda upoštevala vse te izsledke,“ je povedala avtorica in vodja razstavnega projekta, arheologinja v Gorenjskem muzeju dr. Veronika Pflaum. Koncept razstave sledi petim časovnim obdobjem; srednji kameni dobi, bronasti dobi, železni dobi, rimski dobi in zgodnjem srednjem veku, tem pa so dodane teme, ki se nanašajo na posamezna pomembna najdišča, kot so Dunaj pri Jereki, grobišče v Srednji vasi, Ajdovski gradec in nekatere poznorimske zakladne najdbe, razstavo pa avtorica začenja s starejšimi raziskovalci arheoloških ostalin v Bohinju.

Bohinj vedno zanimiv za raziskovalce

„Bohinj je veljal za razmeroma zaprt prostor in je bil kot tak ves čas zanimiv za raziskovalce, ki so v različnih obdobjih vedno znova prihajali v te kraje. Za prvo omembo arheoloških ostalin je leta 1820 v časopisu Illyrisches Blatt poskrbel Franc Ksaver Richter, ki je v potopisnem članku opisal Ajdovski gradec in novčne najdbe iz Ajdovske jame,“ me v razstavo uvede Pflaumova in pri tem doda zanimivost, da je bil Richter tudi Prešernov učitelj na liceju v Ljubljani. Ko je leta 1835 pisal Krst pri Savici, je v pesnitev vključil tudi Ajdovski gradec. Eden najpomembnejših raziskovalcev je bil zagotovo Walter Schmid, ki je leta 1907 izkopaval zgodnjesrednjeveški grobišči v Srednji vasi, v tridesetih letih pa še v Bitnjah, na Dunaju pri Jereki … Kasneje sta med drugim raziskovala Stane Gabrovec in Andrej Valič.

Za spodnjo mejo pri kronološkem konceptu razstave si je avtorica določila najstarejše sledi človekove prisotnosti v Bohinju, ki segajo v čas srednje kamene dobe (8. do 5. stoletje pr. Kr.). V vitrini sta na ogled kamnita odbitka iz Jame za skalami pri planini v Lazu, kjer so odkrili ostanke kurišča. Iz obdobja bronaste dobe so znane postojanke v visokogorju ob poteh, ki vodijo čez prelaze proti jugozahodu. Gre za najdbe na Poljanici na Lepi Komni iz 22. stoletja pr. Kr. Na razstavi lahko vidimo dele kamnitih orodij, ki so jih očitno tu tudi izdelovali, nekaj odlomkov keramičnih posod pa je s Kala na Zadnjem Voglu.

Stalna poselitev v železni dobi

V starejši železni dobi je bil Bohinj prvič zanesljivo stalno poseljen, v drugi polovici 7. stoletja pr. Kr. so ga zaradi bogatih nahajališč železove rude poselili ljudje iz Posočja. Postal je gospodarsko zaledje železnodobne skupnosti v Posočju, ki je takrat doživljalo razcvet. „Ljudje so živeli na vzpetinah, pokojne so pokopavali na grobiščih ob njih vznožju. Najpomembnejši sta pri Bitnjah in na Lepencah, ki sta pripadali naseljema na Ajdovskem gradcu in Spodnjem Gradišču. Na teh najdiščih gre za zgodnja izkopavanja, saj so jih vodili že v 19. stoletju, zato najdbe v večini hrani Narodni muzej Slovenije.“ Občudujemo zanimive najdbe bronastega nakita, delov noše, raznih zaponk. Navdušuje tako imenovana svetolucijska zaponka, imenovana po sveti Luciji, današnjem Mostu na Soči. Proti koncu železne dobe je bil Bohinj del Noriškega kraljestva in je bil vključen v širšo trgovino z zelo cenjenim noriškim železom.

Pritegne me nagrobnik iz Jereke, edini rimski napisni kamen, odkrit v Bohinju (2. ali 3. stoletje). Sicer gre za kopijo, kot to velja za vse artefakte, katerih originale hranijo v Narodnem muzeju. Kot ugotavlja Pflaumova, je glede na razcvet, ki ga je doživel v železni dobi, v rimskem obdobju Bohinj videti, kot da gre za precej odmaknjeno območje, ki je v primerjavi z drugimi območji v Sloveniji slabo romanizirano. Bohinj je ostal nekako skrit. Prebivalstvo je ostalo enako, prevzelo je materialno rimsko kulturo, na kar kaže nagrobnik z napisom. Gre za posnemanje rimskega običaja, po drugi strani pa izvedba (pravopisne napake, vpraskano v kamen) govori o lokalni izdelavi in slabo pismenih ljudeh.

Svetišče ob jezeru

V čas med prvim in četrtim stoletjem so datirane tudi najdbe iz prostora ob jezeru, kjer danes stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. V rimskem času je bilo tam svetišče neznanega božanstva, za kultni kraj pa so ga verjetno prepoznavali že prejšnji naseljenci. Najdbe kažejo na to, da so ljudje tam darovali vsakdanje predmete – oljenke, zaponke, tudi velike količine novcev in posode, ki so se uporabljale pri obredih v svetiščih in so jih potem namerno razbili.

„Kar nekaj je tudi poznorimskih zakladnih najdb, predmetov, ki so jih ljudje zaradi nemirnih časov ali pa iz povsem osebnih razlogov skrili oziroma zakopali in jim jih ni uspelo pobrati, preden so umrli ali odšli drugam. Take najdbe so značilne za celo Slovenijo, Bohinj pa izstopa po njihovi koncentraciji, saj jih poznamo kar pet na relativno majhnem prostoru.“ V zgodnjem srednjem veku je bilo območje današnje Slovenije redko poseljeno, tako tudi Bohinj, so pa v 8. stoletju Slovani zanesljivo že poselili Zgornjo dolino, saj so do takrat pokopavali na dveh grobiščih v Srednji vasi (Podonjice in Na Žalah). Po pridatkih, najdenih v grobiščih, je moč prepoznati tako splošne pogrebne navade Slovanov, kasneje do prve polovice 11. stoletja pa lahko spremljamo tudi spreminjanje običajev in prve znake prihoda krščanstva. Na to kaže opuščanje pridatkov, v grob se dodaja le še ženski nakit. Kasneje se je uveljavilo pokopavanje ob cerkvah.

Ajdovski gradec, zgodovina in mit

Zagotovo najmarkantnejša arheološka točka v Bohinju je Ajdovski gradec, zato ima posebno mesto tudi na razstavi. Poleg zapisa o tem širše prepoznavnem najdišču so zanimive tri različne izmere – prvo je opravil švicarski geolog Adolf con Morlot leta 1849, za njim že omenjeni raziskovalec Walter Schmid, najbolj natančno izmero pa so opravili v sodobnosti s tako imenovanim lidarskim posnetkom oziroma laserskim skeniranjem površja iz zraka. Ajdovski gradec je, kot zapisano, uporabil tudi France Prešeren v lahko bi rekli nacionalnem epu Krst pri Savici. Tako steno na razstavi krasi velika risba Hinka Smrekarja iz leta 1918, v kateri Črtomir nagovarja vojščake na Ajdovskem gradcu. „Ta je pomemben z arheološkega vidika, zaradi Prešernove pesnitve pa se nam je zdelo prav, da mu namenimo več pozornosti, saj je ta skupaj z Bohinjem postal kraj, ki je povezan s slovensko mitologijo,“ razmišlja avtorica razstave.

Prazna prostora so izkoristili za ilustrativno predstavitev železarske zgodovine v Bohinju, in sicer s kosi žlindre in ožganih glinenih obokov kalilnih peči. Sosednja niša pa je namenjena fotografiji deblaka iz Bohinjskega jezera, ki ga je posnela podvodna fotografinja Melita Bubek. Na časovnem traku so predstavljena vsa obdobja, zastopana v bohinjski arheologiji. Preberemo njih trajanje, na dodanih sličicah pa so nakazane fotografije najdb, ki si jih potem ogledamo na razstavi. Najdbe so večinoma iz Gorenjskega muzeja, nekaj z Gornjesavskega muzeja, kopije pa so izdelane po predmetih, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije. Arhitekturno zasnovo razstave je pripravila Ariana Furlan Prijon, za grafično oblikovanje pa je poskrbel Oskar Slabe. Ob razstavi je izšla tudi zloženka, besedila pa so na razstavi na voljo v posebni brošuri. Ker zgodovina tudi v Bohinju še ni končana, pa bodo tudi vsaka nova arheološka odkritja predstavljena na občasnih razstavah.