V krogu družine

Rudniški otrok, 1. del

Metka se je rodila v rudarski družini. Ko je sredi poletja leta 1952 prijokala na svet, so okoli »koška«, v katerem se je drla na vse pretege, stali trije bratci, ki sestrice niso bili niti najmanj veseli. Vedeli so, da bo od zdaj svobode manj, kot jo je bilo poprej. Očeta tako in tako ves dan ni bilo doma, mame, ki je hodila pospravljat po rudniških pisarnah, tudi ne. Oni bodo tisti, ki bodo morali na malo kričačko paziti.

»Spominjam se, stara sem bila že dve leti ali še malo več, ko so me bratje z vrvico privezali h košku. S prijatelji so tekali za žogo, zame pa se vse popoldne ni nihče zmenil. Jokati se nisem upala, ker bi me natepli. Sedela sem na vročem soncu, včasih sem imela na glavi rutko, pogosto pa sem jo kar sama potegnila dol. Dopoldan, ko doma ni bilo nikogar, je name pazila soseda. Bila je že zelo stara, škrbasta, kadila pa je kot Turek. Kadar je bila pri volji, mi je zamenjala plenice, pogosto pa sem v istih, kot mi jih je zjutraj nataknila mama, dočakala tudi njen prihod. Tudi njej sem bila odveč, četudi me je imela po svoje rada. Žal je imela le dve roki, dela pa toliko, da bi jih potrebovala deset. Le ata me je rad vzel na kolena. Potem sva skupaj prepevala Ija, ija, ička, urno na konjička. Z mamo sta si bila nenehno v laseh: on se je boril za delavske pravice, mama pa je bila zelo verna ženska. Četudi ji je prepovedal, da bi praznovali cerkvene praznike, je takrat, ko je spekla rožičevo potico, zmeraj prisedel in ogromni kosi potice so izginjali v njegovih ustih. Rozine je pustil na časopisnem papirju, ki mu je služil namesto krožnika. Ko se je najedel, me je vzel v naročje, da sem lahko rozine pospravila – in to vse do zadnje.

Bilo mi je kakšnih pet let, ko sem mu že nosila malico. V košarico mi je eden od bratov položil kos kruha z ocvirki in kanglico čaja, v katerega je mama že prejšnji večer zlila malo vina ali ruma. Ata me je z umazano roko pobožal po laseh in mi rekel: ''Ti si pa res priden otrok!'' Zelo sem bila ponosna na te besede. Ker je bil dober do mene, mu nisem mogla zameriti, da je včasih, ko je prišel domov pijan, mamo surovo pretepel. Še potem ko je ležala na tleh in se zvijala v krčih, je brcal vanjo. Je že sama kriva, se je pletlo v mojih otroških možganih.

Spominjam se jeseni, ko je odšel od doma starejši brat. Moral bi se vpisati na rudarsko šolo, a je očeta pretental in se je vpisal na gimnazijo. Oče je čisto znorel. Po njegovem je bilo sramotno, da bi se sin sindikalnega zaupnika vpisal na gimnazijo, ki mu je še zmeraj predstavljala eno od šol, ki so značilne za kapitalistične izkoriščevalce. Brata je nagnal od doma in mu prepovedal, da bi se še kdaj vrnil. Še dobro, da je imel brat štipendijo. Streho nad glavo pa mu je ponudila ena od maminih sester. Danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da tega ni storila zaradi ljubezni do brata, temveč zato, da je kljubovala mojemu očetu. Naj povem, da je brat bil v življenju zelo uspešen, doštudiral je, do upokojitve je delal v eni od bolnišnic, ukvarjal pa se je tudi z raziskavami. Ponosna sem nanj!

Bilo mi je deset let, ko je bila mama ponovno noseča. Z očetom sta se v tistem času nenehno prepirala in pretepala. Kako je lahko v zmedi, ki je nisem razumela, mama zanosila, mi še danes ni jasno. Oče je, seveda, vztrajal, da rodi, ker pač dežela proletarcev potrebuje veliko mladih, ki bodo poprijeli za delo in ustvarjali boljši svet, a mami te floskule niso čisto nič pomenile. Nekega jutra, takoj ko je ata sedel na kolo in se odpeljal v službo, je za rep ujela avtobus za Celje. Vrnila se je šele pod večer. Bila je čisto bela v obraz in česar se je dotaknila, vse ji je zletelo iz rok. Ko si je slekla plašč, sem opazila, da je imela krilo na zadnji strani krvavo. Z bratom sva stala sredi kuhinje in zijala vanjo kot tele v nova vrata. Šele potem ko se je zgrudila zraven divana, sva stekla po pomoč. Še dobro, da je v našem bloku stanoval tudi zdravnik. Njegova hitra pomoč je mami rešila življenje. V bolnišnici je ostala skoraj mesec dni. Prišli so tudi miličniki in jo spraševali, kdo ji je naredil splav. Človeka, ki jo je pahnil v smrtno nevarnost, ni izdala. Jeseni je odšel od doma še drugi brat. ''Nikamor drugam kot na rudarsko!'' je vztrajal oče. S svojo zahtevo je bratu, ki je bil v šoli med najboljšimi, za nekaj let uničil življenje. Ko se je brat osvobodil njegovega vpliva, se je tudi on vpisal na gimnazijo. A ne na redno, ker ni imel denarja za preživljanje, temveč na večerno. Uspešno jo je zaključil, se preselil v Ljubljano, hodil na fakulteto. Očetu, ki je še zmeraj živel v deželi delavcev in zatiranih, se je skoraj zmešalo. A do mene je ostal enak. Drugih ni nikoli razvajal, mene je zmeraj. Prinašal mi je bombne, ko sem bila že malo starejša, me je peljal v kino. Posodil mi je celo kolo, dokler mi ni kupil enega že rabljenega. V naši družini je po maminem splavu vladala tišina. Mama je imela velike psihične težave, enkrat so jo odpeljali tudi v Psihiatrično bolnišnico Vojnik. Spominjam se, da je šel ponjo oče, to pa zato, ker ga je pregovoril zdravnik. Če ne bi šel, bi mama dobila elektrošoke. Oče je ležal v kuhinji, na divanu, jaz pa pri mami v spalnici. Vsako noč je jokala, hodila sem in tja, molila. Zaradi splava jo je pekla vest. Govorila si je, da bi bilo bolje, če bi jo pustili umreti.

Malo bolje je bilo, ko smo se preselili v očetovo rojstno hišo. Okoli nje je bilo nekaj zemlje, tako da je mama dobila svoj vrt, kjer je začela pridelovati zelenjavo, krompir, tudi nekaj rož je zraslo. Na jablanovi veji sem imela gugalnico. Četudi sem bila že v osmem razredu, sem se rada gugala na njej. V šoli sicer nisem bila tako pridna kot bratje, vseeno pa sem si želela, da bi se vpisala na administrativno šolo. A je ata rekel ne. ''Ne greš nikamor!'' Vztrajal je, da ostanem doma, da se naučim kuhanja, da skrbim za bolehno mamo in kasneje, ko bo šel v pokoj, tudi zanj. Bil je prepričan, da postaja svet pokvarjen, slišal je namreč, da mladi v Celju poslušajo eno čudno muziko, da se vedno bolj izneverjajo ''njegovim'' revolucionarnim idejam. Nič ni pomagalo, da sem ga prosila na kolenih, naj si premisli. Ker nisem odnehala, mi je zagrozil, da bo tudi mene naučil molitvic, tako kot jih je naučil mamo. Kaj je to pomenilo, sem vedela.

Mimo naše hiše so še zmeraj vozili furmani, ki so prevažali premog do različnih gospodinjstev. Vozili so jih v trugah. Pri nas so se ustavljali zato, da so se malo odpočili, kajti le nekaj deset metrov naprej so se začeli strmi klanci, ki so bili do konj, ki so prevažali težke tovore, zelo neprijazni. Konjske hrbte so ogrnili s ''kocami'', jaz pa sem skuhala čaj, da so se malo okrepčali. Nekateri so mi spustili v žep nekaj dinarjev – in to je bil ves moj zaslužek. Kasneje sem se naučila peči tudi kruh. Prodajala sem ga rudarskim družinam. Pravzaprav sem ga kdaj tudi podarila. Ko so začeli rudarji mešati pivo z žganimi pijačami, v marsikateri družini niso imeli niti za kruh.

Kljub vsemu, kar nam je hudega naredila očetova starokopitna miselnost, me je bilo zmeraj strah rudniške sirene. Še danes jo zelo nerada slišim. Kadar se je oglasila, ni bilo nič dobrega. Nekoč je zasulo tri rudarje, med njimi je bil tudi ata. Reševalcem je dva uspelo rešiti. Ata, ki je bil hudo poškodovan, so v bolnišnici komaj rešili. Postal je invalid in se pri 47 letih tudi upokojil.«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 3°

pretežno jasno
vlažnost: 61 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/6

petek

-2/6

sobota

-1/8

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Kranj, 18. januar 2018

Po Krasu

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. januar 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Jesenice, 18. januar 2018

Za otroke

PRIREDITVE / Zbilje, 18. januar 2018

Znanje za življenje

PREDAVANJA / Kranj, 18. januar 2018

Jaz, Čarli Čeplin

DELAVNICE / Kranj, 18. januar 2018

Pravilno dihanje in sproščanje s petjem

PREDAVANJA / Lesce, 18. januar 2018

Zelišča v kulinariki

PRIREDITVE / Jesenice, 19. januar 2018

Za otroke

 

 
 

 

 
 
 

Nasprotujejo potvarjanju zgodovine / 09:56, 16. januar

Bravo Lara!
Partizanom herojem večna slava, cerkev naj ne hujska in politizira ampak naj se ukvarja z verniki, kateri naj tudi financirajo.

Dražgoše pričakujejo množičen obisk / 18:37, 15. januar

Lara Jankovič na slovesnosti v Dražgošah:

!! Slovenske vlade so našo zemljo prodale za drobtinice. Od trdnih samoupravnih temeljev ba...

Dražgoše pričakujejo množičen obisk / 09:22, 13. januar

Bo ob hvaljenju borbe v govorih in razstavah kaj prostora o nagajanju oblasti pri gradnji cerkve.
Spodnji zapis je del članka Franca Kav...

Slovenska olimpijska bakla tudi po Gorenjski / 21:48, 10. januar

Uspelo, bolj ali manj, velik minus organizatorju in sicer zakaj: Ogromno otrok, glavni sponzor Coca-Cola in pločevinke v ledu?? Pa kdo bo to...

Grob v Dražgošah / 17:18, 9. januar

G.Pintar Franc

Danes, ko nas kapitalske in politične elite brezsramno ropajo nam ime DEMOKRATIČNA kaj malo pomeni...

Grob v Dražgošah / 21:08, 7. januar

G. Primož, (in še nekateri)
Ste »spregledali, da je v kostnici tudi 40 (41) vaščanov Dražgoš, ne samo partizanov. Z vašim komentarjem dok...

Grob v Dražgošah / 13:52, 6. januar

Se strinjam, borcem za svobodo primerne kostnice in grobove, kolaborantom in švabskim ritolizcem pa prepovedat in podret vsa obeležja !!