Odrezana dolina

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: / petek, 15. december 2017 / 15:15  

Ko sem nekoč pred leti obiskala Jezersko, je bilo tam še posebno lepo. Čez jezersko krajino se je razlila zimska belina in vršaci so žareli v večerni zarji. Raznežena sem dejala sopotniku v avtomobilu: Ali se domačini zavedajo, v kako lepem kraju živijo? Ja, še posebej, ko jim čez noč zapade pol metra snega, ko morajo že ob treh zjutraj s traktorji in snežnimi plugi na cesto, da se lahko prebijejo v dolino do šole in službe, je ironično razblinil mojo naivno vznesenost. Tako enostransko je nad krajem lahko navdušen samo obiskovalec, ki tja pride na obisk ali oddih in ga pozna samo v idealnih okoliščinah. Sama Jezersko sedaj poznam tudi v njegovi manj romantični različici. Vem, da se domačini, ki na Jezerskem živijo v vedrih in manj vedrih dneh, zavedajo lepote svojega kraja, navsezadnje so s sloganom Jezersko, kjer je narava najlepša, opremili tudi svoj turistični katalog. Zavedajo pa se tudi omejitev, ki jih pomeni življenje, odmaknjeno od večjih krajev. In vedo tudi, da zna biti občudovanja vredna narava tudi kruta.

To se je ponovno izkazalo ob neurju, ki je pustošilo v teh dneh in Jezersko za najmanj en dan povsem odrezalo od doline. Podrta drevesa so zaprla regionalno cesto, ki Jezersko povezuje s Preddvorom in Kranjem na spodnji in z Avstrijo na zgornji strani, pa tudi več krajevnih cest. Ostali so brez elektrike. Nekateri Jezerjani so v ponedeljek prenočili v dolini, ker se niso mogli vrniti na od sveta odrezano Jezersko. Dolina Kokre je bila na jezerskem delu neprevozna, gozdni in cestni delavci, gasilci in drugi so pospešeno odstranjevali ovire.

In to ni bilo prvo opustošenje, ki ga je muhasta narava pripravila Jezerjanom in jih tako izolirala od ostalega sveta. Niso še pozabili žledoloma, ki je februarja 2014 naravo vkoval v led, ko je porušeno drevje prav tako zapiralo ceste, ko so zaradi podrtih električnih drogov ostali brez elektrike, ko je bila glavna prometna žila zaradi nevarnosti neprevozna več kot teden dni in je ljudi na Jezersko in z Jezerskega prevažala vojska z oklepnimi vozili. Komaj so dobro odpravili škodo po takratni naravni nesreči, posekali razdejane gozdove, z zaščitnimi mrežami zavarovali brežine ob državni cesti, električne kable položili v tla, komaj je življenje spet normalno steklo, že je udarila nova katastrofa. Ko Jezerjane vprašam, kakšno prekletstvo se je zgrnilo nad njihovo dolino, da so samo v zadnjih štirih letih doživeli žled, lubadarja, orkanski veter, rečejo, da so marsičesa navajeni. In to ne zveni kot vdanost v usodo. Menijo celo, da je tudi tako slaba stvar za nekaj dobra: ljudi poveže med seboj in utrdi njihovo solidarnost.