Japonska

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: / sreda, 22. november 2017 / 08:40  

Ta teden se mi je Japonska približala kar sama od sebe. Pri bralnem krožku smo brali knjigo Isabell Allende Japonski ljubimec. Knjiga je zelo popularna, čakalna vrsta v knjižnicah je dolga. Ni težko branje in odpre veliko tem. Niti ni Japonska glavna tema knjige. Poljski Židinji uspe pred vojno pribežati v bogato aristokratsko družino v ZDA. Njeni starši izginejo v prahu taborišč, bogati ameriški sorodniki jo lepo sprejmejo. Za življenjskega sopotnika si izbere kar bratranca in tako ostaneta skupaj ves njihov blišč pa tudi vsa njihova beda. Za svojo pravo ljubezen si je izbrala prijatelja iz mladosti, hišnega vrtnarja, ki pa je bil Japonec. Knjiga se dotakne položaja Japoncev med drugo vojno v ZDA, tudi taborišč. Tam niso umirali, pač pa jim je bila odvzeta svoboda. Mladostna vez je ostala trdna in neizbežna. Občasni pobegi so ju popeljali tja, kamor si sicer nista upala, želela, pa vendar jima je to pomenilo odklop … Kdo ne občuduje japonske češnje, ki cveti le nekaj dni, potem pa ti celo leto ostane spomin na opojno cvetoče drevo.

Zagotovo ni naključno, da se je ravno ta konec tedna najavil na obisk stari znanec, ki je poročen z Japonko. V Sloveniji živita že nekaj let, imata dva otroka. Eden ima povsem azijske poteze, drugi čisto evropejske. Mati z otroki govori japonsko in oče slovensko. Gospa se uči slovenščine in seveda tudi moža na Japonskem ne bi prodali. Samo osebne stvari se pogovarjata v angleščini, tako ju vsaj nekaj časa otroka še ne razumeta.

V soboto pokliče drugi prijatelj in pravi, da ima sin (gimnazijec) na izmenjavi Japonko, ki nič kaj dosti ne govori angleško. Tiha in plaha je, kar ne veš, kaj bi se pogovarjal. Janez pravi, kaj takega, ravno zvečer pride k nam na obisk Japonka, pridite še vi. To je bila zgolj naša skrivnost. Družina z majhnimi otroki je prišla že prej, potem pridejo srednješolci. Ko so bili še pred vrati, Janez pravi doso, doso, kar naj bi pomenilo kar naprej. Ko se Japonki med seboj zagledata, sta bili naravnost osupli. Obe približno enako veliki, si gledata v oči, kot da bi preverjali, ali je prava ali je slučajno robot. Potem le začneta čebljati po svoje in se objemata. Ostali jih gledamo in se smejimo. Kaj takega, saj to ni res. Gostiteljske družine so jih peljale na Bled pa v Ljubljano in vse okrog. Vsaka druga beseda je bila »amazing« neverjetno, čudovito. Prav tako pravi Japonka, ki živi v Sloveniji. Čudovito je, kako lepe hiše imate. V pogovoru, kako je živeti na Japonskem, pravi, povsem normalno je, da oče, ki edini v družini dela, odhaja na delo okrog sedme ure zjutraj in se ob sedmih zvečer vrača domov. Če je v službi več dela, lahko prespi kar v pisarni, na tleh, na tapisomu, ali gre prespat v kapsulo (hotel, kjer je soba velika 1 m x 1 m x 2 m – kot bi spal pri nas nekje pod mizo). In naslednji dan gre zopet v službo. Saj si ne želimo takšnega življenja, kajne, da ne?