Pogled v preteklost za prihodnost

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 22. november 2017 / 19:07  

V Mali galeriji Likovnega društva Kranj razstavlja nova članica – arhitektka in slikarka Tanja Prušnik, koroška Slovenka, ki živi in ustvarja na Dunaju, pogosto pa tudi v Sloveniji. Predstavlja se z umetniškim ciklom UTOPIA_gnp.

Kranj – Likovna razstava, ki so jo v petek odprli v Mali galeriji Likovnega društva Kranj, nam razkriva vezi med preteklostjo in sedanjostjo, da bi znali prav ravnati v prihodnosti, ob časovni dimenziji pa hkrati promovira prostor, ki najbrž še nikoli doslej ni bil tako odprt, kot je danes. Avtorica razstave arhitektka in slikarka Tanja Prušnik je namreč koroška Slovenka, ki prihaja z Dunaja. »Sicer izhajam iz Celovca, v času študija v devetdesetih letih pa sem se preselila na Dunaj, kjer tudi danes živim in ustvarjam kot svobodna umetnica. Slovenija mi je kot koroški Slovenki v sosednji Avstriji seveda zelo blizu, zato pogosto prihajam v Slovenijo na kolonije in likovna srečanja, kjer sem običajno zelo produktivna. Mogoče tudi zato, ker se tu srečujemo in pogovarjamo v mojem maternem jeziku slovenščini. Vsekakor ne bi želela opustiti svoje povezanosti s Slovenijo in prijatelji s področja likovne umetnosti. Prav slednji so mi bili ena izmed največjih spodbud, da se včlanim v kranjsko društvo.

Prušnikova je v Sloveniji tudi že nekajkrat razstavljala: v Ljubljani, lani je prejela polletno štipendijo mesta Celovec v umetniški rezidenci v Goriških brdih, kjer je ustvarjala in razstavila v Šempetru, Novi Gorici in seveda Šmartnem, kjer je bivala. Na lanskem Festivalu Likovnih umetnosti v Kranju se je prav tako predstavila v okviru rezidence Avstrijcev v Layerjevi hiši. »Ne bi želela, da se sliši patetično, ampak ko pridem v Slovenijo, se počutim, kot bi prišla domov. Meja nima pri tem ničesar, saj smo vedno bili tu, sama se tako v umetniškem kot duhovnem smislu tukaj počutim doma.«

Za tokratno predstavitev je pripravila del serije Utopia_gnp, ki jo ustvarja že 12 let, odkar so jo povabili, da pripravi naslovno stran ponatisa knjige njenega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja z naslovom Gamsi na plazu. »Gre za staro družinsko vez, dedove spomine na partizanski upor proti nacistom na Koroškem, ki je bil za Avstrijo po vojni zelo pomemben. Ker rada kodiram imena, sem k likovni seriji zapisala kratico gnp, torej Gamsi na plazu. Knjiga ima tretjo naklado v nemščini in šesto v slovenščini. Ko sem začenjala ta cikel, sem se orientirala na naravo v okolici Železne Kaple, na podobo realnega, na gozd, drevesa, ki pa so na mojih platnih abstrahirana.«

Pri tem umetnica uporablja klasična platna in akrilne ali oljne barve. V drugi generaciji tega cikla nas Tanja Prušnik popelje v prostor, v katerega je postavila neke vrste stolpe različnih višin, sestavljene iz posameznih majhnih platen. Več kot petsto malih okvirjev eden za drugim sestavlja te, lahko bi rekli utrinke iz narave. Stolpi so postavljeni na steklo, kar jih še dodatno poveča, hkrati pa z gledalcem vzpostavlja interakcijo, saj se lahko vidi v instalaciji.

V nadaljevanju jo je zanimala še četrta dimenzija, ki jo je poimenovala Time – Čas. »Mislim, da je pomembno, da se tudi zdajšnje generacije in generacije, ki prihajajo, spomnijo, kaj se je zgodilo pri nas v preteklosti in se spet lahko zgodi. Avstrija žal ne gre v pravo smer. Zato je toliko bolj pomembno, da mladi vedo, kdo so, od kod so. Sama sem četrto dimenzijo ponazorila s steklenimi ploskvami, ki visijo s stropa in se odzivajo, ko gre obiskovalec mimo. Termična sila jih zavrti in vsak tak gib na neki način opiše tisti čas. Tokrat si je v galeriji objekte moč ogledati na steni, kjer delujejo kot slika.«

Ne posamezno delo, zanima jo cikel v celoti

V prostorski postavitvi je opaziti tudi arhitekturno naravo dela Prušnikove, saj s skulpturami svoje delo, svoj umetniški koncept še bolj odpira v prostor. Kot poudarja avtorica, vedno dela v prostoru, zato so včasih njene postavitve zelo netipične. Imamo občutek, kot da se igra v prostoru. »Vedno delam serije, samostojne slike me v takem ciklu ne zanimajo, saj vsakokrat pripovedujem predvsem zgodbo kot celoto. Če je mogoče, prikažem cikel v celoti, sicer pa pripravim manjši izbor, kot sem to naredila za to razstavo v Kranju.« Tanja Prušnik kot arhitektka in slikarka na ta način odlično združuje oba svoja ustvarjalna pola, saj se vedno znova z različno obsežno postavitvijo lahko prilagodi razstavnemu prostoru. Pri delih Prušnikove zasledimo tudi nekaj značilnosti, lahko bi rekli tudi lastnih avtorskih omejitev: pri posameznem delu vedno uporablja več platen, pri čemer rob platna ni meja, ampak gredo barvni nanosi prek osnovne ploskve in platno na neki način postaja objekt, omejitev pa je tudi barvna paleta, saj pri vsakem ciklu uporabi največ tri do štiri barve. Tokrat je to zelena, saj gre za navezavo z naravo. Kot je povedala umetnostna zgodovinarka Melita Ažman, že naslov razstave in del vsebuje ključno točko in hkrati tudi rdečo nit za razumevanje in povezovanje posameznih cikličnih sklopov. Ti namreč tvorijo celoto. »Utopija Tanje Prušnik kaže dve zgodbi, dve poti, dve obdobji in dva pogleda, a na koncu še vedno nezaključeno idejo s čustveno-duhovno in politično-zgodovinsko noto, ki še danes visi v zraku in se nagiba v smeri vetra kot njena inštalacija Time – Čas,« povzame Ažmanova. Razstava bo na ogled do 9. decembra.