Slavo Žirov ponesel v svet

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: / ponedeljek, 20. november 2017 / 18:17  

Ob devetdesetletnici rojstva žirovskega slikarja, pisatelja in glasbenika Jožeta Peternelja - Mausarja so v Kulturnem središču Stare Žiri odprli razstavo njegovih del ter osebnih predmetov iz Loškega muzeja in Muzeja Žiri, ki jih je pred časom pridobil od umetnikovih dedinj.

»To je priložnost, da se poklonimo spominu na enega pomembnejših Žirovcev, ki je slavo Žirov že pred štiridesetimi leti ponesel v širni svet, saj je svoja dela razstavljal praktično na vseh celinah,« je ob odprtju razstave poudaril kustos Loškega muzeja Škofja Loka Boštjan Soklič, ki je pojasnil, da so na razstavi Jožeta Peternelja - Mausarja želeli predstaviti bolj celostno, ne zgolj kot slikarja. »Mausar je bil namreč kompleksna osebnost, dejaven na številnih področjih. Bil je glasbenik, literat, družbeni delavec in partizan, na kar je bil vedno zelo ponosen,« je razložil Soklič in dodal, da je imel obenem izjemen čut za sočloveka, česar danes najbolj primanjkuje.

Na razstavi so tako Peternelja predstavili kot svetovljana, ki je populariziral slovensko umetnost. Jože Peternelj - Mausar je po Sokličevih besedah skupaj z Janezom Sedejem, Konradom Peterneljem - Slovencem in Ivanom Gluhodedovom dvignil kakovost samorastniškega likovnega ustvarjanja na raven, ki je osupnila tako laično kot strokovno javnost. Po njihovi zaslugi so likovni teoretiki Žiri proglasili za tako imenovane rovtarske Atene. »Če so Žiri rovtarske Atene, potem je Mausar žirovski Apelles,« je sklenil Soklič.

Razstavo v Kulturnem središču Stare Žiri so zasnovali v dveh delih. V prvem prostoru so pripravili retrospektivo Peterneljevega slikarstva. »Mausar je vizualni kronist kolektivnega življenja na podeželju, ilustrator ljudskih običajev in lokalne tradicije. Pripoveduje zgodbe o trpljenju in radosti, bolečini in veselju ljudi na podeželju.« Drugi galerijski prostor pa omogoča vstop v zakladnico njegovih spominov in osebnih predmetov, med katerimi so številne knjige, priznanja, ki jih je prejel, pisalni stroj, harmonika in fotografije iz osebnega albuma. »Ponazarja umetnikovo kompleksno osebnost in predstavlja njegov intimni, z ustvarjalnostjo izpolnjen notranji svet, ki je zunanjemu svetu daroval neštete bisere – podobe, glasbo in pisano besedo,« je pojasnil Soklič in dodal, da so galerijski prostor poskušali pretvoriti v umetnikovo duhovno bivališče, kjer so nastajale podobe ter se rojevale misli in stavki.

Svoje osebne spomine na Mausarja je z zbranimi ob odprtju razstave delil njegov prijatelj in sosed Viktor Žakelj. »Rodil se je v Jarčji Dolini kot četrti otrok v času velike globalne krize, a njihova kmetija je bila tako velika, da tega praktično niso občutili,« je pojasnil Žakelj in dodal, da so bila vrata njihove kmetije odprta popotnikom. »Jože je vpijal njihove zgodbe in si prek njih ustvarjal podobo o slovenski in žirovski preteklosti.« Med vojno se je pridružil partizanom in skozi to svojo izkušnjo po Žakljevih besedah nazorsko, politično in človeško dozorel. Najprej se je posvečal literaturi, slikati je začel leta 1952. »Kot amater je v celoti osvojil barvne tehnike. Pri njem prevladujejo rdeči in rjavi toni, s katerimi je izražal svojo človeško toplino.« Žakelj je razkril še eno zanimivo podrobnost iz Mausarjevega življenja, in sicer da je vsem rekel sosed. »Vedel je namreč, da 'žlahto' srečuješ zgolj na pogrebih, sosede pa vsak dan.«

Razstavo je odprl župan Janez Žakelj, ki je ob tem poudaril, da Mausarjevo zgodbo lahko označimo za tipično ameriško zgodbo o uspehu, ko je prehodil pot od čevljarja do velikega umetnika. »Temu rečejo ameriške sanje, Mausar pa je dokazal, da so možne tudi žirovske sanje,« je končal Žakelj.