Čas je za Čudoviti um

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. oktober 2017 / 20:32  

Na osmem Svetovnem festivalu avtizma v kanadskem Vancouvru so v Glasbenem centru Do re mi z Bleda prejeli tri nagrade. Glasbeni pedagoginji Nuši Piber, ki že dolga leta vodi svojo glasbeno šolo z javno veljavnim programom po pedagoških načelih Edgarja Willemsa, so otroci z drugačnim pogledom na svet izziv in obogatitev. Pogovarjala sva se tik po vrnitvi iz Kanade.

Tokrat ste sploh prvič sodelovali na takem festivalu?

»Razpis za festival nam je posredoval ravnatelj Zavoda Janeza Levca Matej Rovšek, ki je naše fante s Fantomom iz opere v začetku leta videl na posvetu na ministrstvu za šolstvo. Pripisal je: Tole je nekaj za vas.«

Kolikokrat ste doslej že ponovili predstavo?

»Mislim, da je bila v Kanadi že 27. ponovitev. Spomnim se, da mi je tajnica na naši šoli Špela Globočnik po prejemu razpisa na elektronski naslov rekla: ''No, Nuša, ta vikend pa ne boš nič spala.'' Tako se je začela naša kanadska zgodba. Pozanimala sem se na spletni strani festivala, preučila razpise in ugotovila, da imamo za oddajo prijave le pet dni.«

In ste razmišljali, kaj storiti?

»Nič nisem razmišljala, ampak sem se vrgla v delo. Prijavila sem fante kot skupino Čudoviti um v kategorijo izvajalske umetnosti, dodala potrebni material – od koncepta dela do fotografij, in ko sem poklicala v Kanado, so mi dejali, da je to tako dober projekt, naj se prijavimo tudi kot šola in jaz kot učiteljica in njen vodja. Tako smo prijavili še Nala Frankoviča kot posameznika, Glasbeni center Do re mi je nominirala Zveza za avtizem Slovenije, mene kot učiteljico pa Občina Bled. Do trenutka, ko so starši rekli, da je Kanada predaleč, smo torej imeli štiri nominacije. Poleg Nala so v skupini še Matic Jensterle, Bor Maltar in Jernej Arko.«

Kako so fantje videli dejstvo, da bodo potovali z letalom na neko tekmovanje v državo, kjer govorijo drug jezik?

»Oni na večino stvari najbrž gledajo skozi oči staršev, prav zato so bili ti tako pomembni za našo udeležbo na festivalu. So se pa fantje, ki so sicer stari od 16 do 24 let, izkazali kot odlični popotniki in nismo imeli nobenih težav. Včasih se mi zdi, da si odrasli bolj sami delamo probleme.«

So ob nastopu na festivalu imeli kaj več treme, je bilo drugače kot šestindvajsetkrat pred tem?

»Kje pa. Fantje so nastop ''oddelali'' kot pravi profesionalci. Mislim pa, da so se zavedali svoje pomembnosti, da je pred njimi pomembna naloga in se morajo še bolj potruditi. Prepričana sem, da so čutili, da so v tujini in imajo veliko pozornost publike, kar vsakomur godi, mar ne?«

Torej jih niti ni preveč razočaralo, da kot skupina niso zmagali?

»Oni niso ničesar pričakovali, niti jim nismo razlagali, da bodo sploh dobili nagrado. So pa bili na podelitvi nagrad svečano oblečeni in so uživali v celotnem dogodku. Mnogo bolj pomembno jim je bilo videti deklico s Filipinov, kako poje, pa vrstnika iz Indonezije, ki je pel Beatlese, japonskega prijatelja, kako je igral klavir. Pomembno je bilo, da smo bili tam, in ko so jih na oder poklicali mednarodni sodniki in jim čestitali, je bil za vse nas lep dogodek. Pravzaprav je bila to bolj nagrada za celotno skupino Čudoviti um, tako fante kot scenaristko Tatjano Pintar, umetniškega vodjo Primoža Kerštanja ter igralca Toma Varla (v Kanadi). V Sloveniji je pot Fantoma v igralski vlogi začel igralec Gaber Trseglav, pomemben član skupine pa je tudi Klemen Črne, ki poskrbi za zvok in luč na odru. Komisija je ocenila celotno delo, katere rezultat je naša izvedba Fantoma iz opere.

Je pa res, da smo kot ekipa na festivalu res izstopali, tako številčno kot v ustvarjanju dobrega vzdušja. Bili smo zelo prepoznavni. Najlepše na tem festivalu pa je, da se spoznaš z ljudmi iz drugih koncev sveta, ki se ukvarjajo s spodobnimi stvarmi. Mnogi bi radi prišli v Slovenijo, nas pa so vabili na Filipine, v Turčijo ...«

Vrniva se enajst let nazaj, ko ste v pouk vključili prvega učenca z motnjo avtističnega spektra. Kaj vas je vodilo, da k pouku instrumenta vključite tudi avtistične otroke?

»Preprosto zgodilo se je. Običajno ne načrtujem življenja, ampak ga sprejmem takega, kot je. Na vrata je potrkal Matičev ded in vprašal, ali Matica vzamem za učenca. Sprejela sem ga, delo z otroki z avtizmom me je začelo zanimati, v tem sem se skušala čim bolj izobraziti. Prišli so novi učenci in nekako smo peljali zgodbo naprej. Na svoja začetna vprašanja pri tem delu sem vedno poiskala odgovore pri specialni pedagoginji Mojci Lavtar, s katero sva bili takrat sodelavki na OŠ Antona Janše v Radovljici. Kasneje sem se odločila, da poiščem mnenje tudi v tujini pri Adamu Ockelfordu, profesorju na univerzi v Roehamptonu. Trikrat sem bila pri njem v Londonu, marca letos smo ga gostili tudi pri nas in je delal z našimi otroki.«

Je Glasbeni center Do re mi edina šola pri nas, ki v programe sprejema otroke z avtizmom?

»O tem težko sodim. Mislim, da je še nekaj primerov v Sloveniji, dejstvo pa je, da je glede na potrebe tudi naš prispevek minimalen, čeprav smo se v naši šoli doslej zagotovo največ ukvarjali s tem področjem. Morali se bomo zavedati, da bo vedno več ljudi potrkalo na naša vrata, čeprav bomo zaradi prostorskih in kadrovskih omejitev težko sprejemali vedno nove in nove učence z avtizmom. Za tovrstno delo bi potrebovali posebne programe in kader. Upam, da bo ta naša zgodba spodbudila več glasbenikov, da se opogumijo za tako delo. Vedeti morate, da je v javno glasbeno šolo otrok sprejet na podlagi sprejemnega preizkusa, ki ga naši fantje, ki tako dobro igrajo Fantoma iz opere, ne bi mogli opraviti. Lahko pa njihovo nadarjenost razvijamo z načrtnim delom, kar je uspelo nam. Fantje imajo absolutni posluh, znajo brati note in imajo glasbena znanja, saj obiskujejo tudi ure solfeggia. Trije od njih so vključeni v redni program in jim gre dobro. Razlika je v tem, da smo jih pred vstopom v redne programe do štiri leta poučevali individualno. Na seminarjih se bomo v prihodnje trudili predajati svoje znanje tudi drugim zainteresiranim učiteljem. Glede na to, da smo majhni, nam nekako uspeva delovati v tempu in v smeri, ki si jo sami zastavimo. Upam, da bodo ti naši fantje postali neke vrste ambasadorji in bodo odpirali prostor drugim otrokom z avtizmom.«

Pri vas avtistični učenci igrajo klavir, učijo pa se tudi branja not. Koliko je vas učiteljev?

»Na šoli v tem letu poučuje 13 učiteljev. Sama poučujem skupinski pouk, otroke z avtizmom pa poučujem na začetku, ko imajo še težave s sedenjem, sledenjem in poslušanjem navodil. Nekako poskrbim za prehod od stanja, ko se otrok še težko uči s komerkoli, do stanja, ko gre na ure lahko h kateremukoli učitelju. Nadaljujejo moji sodelavci, pianistka Neža Koželj, ki že dve leti dela s fanti, pa Tom Varl, ki je še študent Akademije za glasbo in z njimi dela na improvizacijah. Primož Kerštanj poučuje člane skupine Čudoviti um že vrsto let in je tudi umetniški direktor za programe Čudoviti um. Upam, da nas bo še več, ki se bomo znali posvečati otrokom z avtizmom, zato čutim, da je naša naloga tudi predajanje znanja ljudem, ki bodo to ponesli naprej na različne konce Slovenije. Dejstvo je, da so ti otroci na nekem področju zelo dobri. Pomembno je, da mentorji znamo prepoznati njihove zmožnosti in jih potem tudi izkoristiti za hitrejši napredek. Ali pa se držimo ustaljenih postopkov, ki so zanje nesprejemljivi, in ne pridemo nikamor. Užitek je raziskovati, kako na nekatere stvari gledajo drugače kot ostali. Pot je druga, cilji enaki.«

Kako ste sami videli najvišjo nagrado, ki je bila dodeljena vam osebno?

»Kot sem rekla, sem sama videla vso to zgodbo drugače. Zame je bila ekipa Čudovitega uma in fantje zaradi tistega, kar so naredili tisti teden v Kanadi, absolutni zmagovalci. Mislim, da so jim to priznavali tudi vsi drugi. Presenetila me je druga nagrada za šolo, kar pa se tiče nagrade meni osebno, mislim, da je komisija pogledala celotno zgodbo in je v tej nagradi delo vseh učiteljev pa tudi otrok in staršev. To je nagrada nas vseh.«

Vztrajam, da tudi predvsem Nuše Piber ...

»Seveda mi je všeč, da so prepoznali tudi moje desetletno delo. Prva leta mi je bilo težko, zdaj pri svojem početju ne čutim več, da sem sama, zato nagrado vidim kot skupno. Všeč mi je, da so prepoznali celotno našo zgodbo, in mislim, da se pri tem niso zmotili, hkrati pa upam, da bodo to prepoznale odgovorne institucije v Sloveniji, tako kot je to prepoznala lokalna skupnost in mnogi posamezniki, ki so nam pomagali na naši poti. Naj bo naša zgodba v dobro vseh otrok in odraslih z avtizmom v Sloveniji.«