Usode se ponovijo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. september 2017 / 14:57  

Otrok je na poti, 2. del

''Med nama ni bilo nič, kot bi moralo biti. Ves čas sva se prepirala, jaz sem se učila za maturo, on pa mi je nagajal, da je na glas poslušal muziko. Zvečer je zahteval, da spiva skupaj, kar mi sploh ni bilo všeč, saj me je ogromen trebuh, ki sem ga prenašala s seboj, zelo motil. A je dosegel svoje. Če ne zlepa, pa na silo.

Ko se je rodila hčerka, ga ni bilo več doma, bil je že v vojski. Čez tri mesece je dobil nagradni dopust, a ga je namesto z nama preživel s kolegi, da so deklico pošteno zapili. Moram pa reči, da je vsaj taščo vnukinja zelo spremenila. Postala je bolj človeška, bolj mila, pogosto se je zavzela zame, ko je videla, kako trpim. Pazila je na hčerko, ko sem se učila, na vsak način sem želela, da naredim vsaj nekaj dobrega zase: da maturiram. Živela sem od štipendije, večkrat sem kakšen dinar poslala tudi Evgenu. Srce me je bolelo, saj sem slutila, da bo denar porabil za pivo in cigarete.

Kot otroka sva se zaganjala drug v drugega, se zmerjala, padali so tudi udarci, ko se je po vojaščini vrnil domov. Med nama ni bilo nobene ljubezni, le občasno, ko sva bila polna nestrpnosti, sva se zagnala drug v drugega in pristala v postelji. Ko so ga v službi zalotili pri nepoštenih dejanjih, so ga odpustili.

Čez noč je, ne da bi za to vedela, vzel kredit na hipoteko. Ponaredil je podpise, saj hiša, v kateri sva stanovala tudi midva, ni bila njegova, temveč od staršev. Neko zasebno podjetje iz Avstrije je zahtevalo obroke v šilingih, in to redno, žal pa so obresti rasle z vsakim dnem zamude. Ko so starši dobili pismo s sodišča, niso mogli verjeti, da bomo ostali brez vsega! Ni minil mesec, pa smo ostali brez strehe nad glavo. Mama je doživela živčni zlom, meni je bilo v bistvu vseeno, saj sem bila še zelo otročja.

Preselili smo se v eno od občinskih stanovanj. Živela sva le od moje plače, pogosto je bilo nevzdržno, saj mi je, če je le mogel, ukradel celo denar, ki sem ga imela za prevoze na delo, za plačevanje vrtca. V najtežjih trenutkih nisem imela nikogar, ki bi mi stal ob strani. Vseeno pa sem imela srečo, povsem slučajno sem spoznala moškega, ki me je pregovoril, da sem se preselila k njemu. Kaj sem hotela drugega?

Nisem pa računala, da mi bodo domači ta korak tako zelo zamerili. Tašča mi ni hotela dati hčerke, trdila je, da je kurba že ne bo vzdrževala in vzgajala.

Odšla sem praznih rok. Rado me je imel zelo rad, nič ne bi imel proti, če bi s seboj privlekla za cel vrtec otrok. Ne vprašajte, kako hudo mi je bilo, ko sem hodila hčerko gledat skozi ograjo vrtca! Le sem in tja mi je uspelo pregovoriti moževe starše, da sem deklico lahko odpeljala k sebi.

Moj predragi Evgen se je seveda na njihovo zahtevo nemudoma ločil od mene in si že v pol leta prav tako ustvaril novo družino, tudi žena je bila hitro noseča.

Leta pa so tekla, hčerka je odraščala in vedno bolj me je vleklo k njej. Z leti sem se tudi jaz spametovala in marsikateri korak, ki sem ga v mladosti naredila, videla v drugačni luči. Vrsto let hčerka ni spregovorila z menoj niti besedice, zbližali sva se šele tedaj, ko je pri šestnajstih letih tudi ona postala mamica. Počutila sem se krivo, saj je bila tak otrok! Bivša tašča jo je imela za igračo, vse ji je dovolila, kar ji je padlo na pamet. Tako je tudi fante vozila domov in priložnosti za greh je bilo nič koliko. Fant, ki ji je naredil otroka, je ni maral. Ostala je sama in v stiski se je, na srečo, zatekla k meni. Neizmerno sem bila srečna, ko sem jo sredi noči zagledala na vratih!

Pomagala sem ji, da je še naprej obiskovala pouk, tudi ko je rodila, sem naredila vse, da v šoli ni zamudila enega samega dne. Veliko sva se pogovarjali. Ker sem bila tudi sama svojeglava v njenih letih, sem jo lahko še toliko bolje razumela. A ni šlo vse tako lepo, kot sva mislili, da bo.

Stari starši njene hčerke so se spomnili, da bi bilo pa vseeno dobro, če bi imeli do vnukinje tudi oni kaj pravic. Začela se je borba, ko so padala umazana polena pod noge. Šli so celo tako daleč, da so jo obdolžili, da je psihično motena. Kar pa sploh ni bilo res. Svojo zgodbo so gradili na nekem dogodku iz sedmega razreda, ko je, ker je bila razočarana nad slabo oceno, skočila na okensko polico in se na videz želela vreči iz tretjega nadstropja. Na srečo niso uspeli, ker vnučkinemu očetu ni bilo mar za lastnega otroka. Takrat sem bila zelo razočarana tudi nad odvetnico, ki sem jo najela, da bi hčerki stala ob strani. Samo pobrala je denar, na razpravi pa je potem komaj vedela, za kaj gre.

Človek obrača, a usoda potem obrne.

Lansko leto sem izgubila partnerja, človeka, pisanega z veliko začetnico. Še zmeraj žalujem za njim, saj mi je kot prvi v življenju pokazal, kaj je to prava in čista ljubezen.

A hči za mojo žalost noče niti slišati, sedaj me sili, da bi se preselila nazaj k bivšemu možu, k Evgenu, ki je ostal sam. Zapustila ga je žena in ga pustila samega z goro dolgov. Hči mi je povedala, da živi v nemogočih razmerah, saj je zaradi svoje neresnosti nenehno brez denarja. Obrnila je ploščo in kot da bi pozabila, kaj sta ji storila lasten oče in njegova mama. Sedaj me izsiljuje, češ da ne bom več videla vnukinje, če je ne bom ubogala in prevzela skrbi za tega človeka, ki mu komaj še vem ime, kaj šele kaj drugega.

Lastne hčerke ne poznam več! Vsake pet minut me kliče v službo, če sem si že kaj premislila. Pa se nisem in se tudi ne bom! Kaj se pa to pravi! Saj moški niso kot spodnje hlače, da bi jih, če so umazane, vnovič nataknila nase!

Žalostna sem, ker se mi je v življenju toliko stvari sfižilo. Pa tako dobre namene sem imela! Edino drugi partner je bil človek na mestu, a kaj, ko ga je Bog prehitro vzel k sebi.

S hčerko, ki še zmeraj živi pri meni, imamo stalne prepire. Vnukinja naju posluša in ne razume, da se njeni najljubši osebi sovražita in si mečeta v obraz grde besede. Poskušam se zadrževati, a mi ne uspeva najbolje. Nočem, da lasten otrok pometa z mojimi čustvi.

Prejšnji teden sem vseeno šla na kavo s prvim možem. To je bila najbolj žalostna ura v mojem življenju. Nasproti mene je sedel kot kup nesreče. Roke so se mu tresle, občasno se je jokal. Bil je čisto propadel, starec pri dobrih štiridesetih letih! Sama sebi nisem mogla verjeti, da sem ga nekoč noro ljubila. Prosil me je, če mu občasno lahko pridem vsaj malo pospravit, mu kaj skuhat. Povedal mi je, da je dve leti preživel tudi na ulici in prodajal časopis Kralji ulice. Včeraj sem bila prvič pri njem. V kakšnem svinjaku živi! Nimam besed. Pospravila sem, kolikor se je dalo, potem pa sem stekla domov in se zjokala. Vnukinja je ravno prišla iz šole, me objela in rekla, da mi bo ona stala ob strani, če me vsi drugi zapustijo. Pa mi je bilo malo bolje pri srcu.''

(Konec)