Zopet Triglav

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 7. september 2017 / 06:56

Že nekaj let zapored se pri nas šolsko leto konča ali pa začne s pohodom na Triglav. Vsako leto si rečem: ne grem več, ko pa pride čas za odhod, se raje kot v šolske klopi, komisije in sestanke podam v gore. Zdi se mi tako lepo, spodbudno, da to počnemo z mladino. Kot da nam je veselje do gora položeno v zibko. Letošnja pot je bila povsem tradicionalna. S Pokljuke na Vodnikovo kočo pa čez Kalvarijo na Planiko. Tam smo pustili vso odvečno opremo in se podali na vrh. Ko imamo opravka z otroki, se ne moremo šaliti z opremo, vsi moramo imeti čelade, samovarovalne komplete, otroci pa so še dodatno varovani. Malo ljudi se danes podaja v visokogorje brez opreme, tako kot smo ali ste hodili včasih. In prav se mi zdi tako. Vodniki večkrat povedo, kako se ljudem preprosto zavrti in omahnejo, ne da bi vedeli, zakaj, in ne da bi imeli prej težave. Danes imamo na razpolago vso potrebno opremo, čemu je torej ne bi uporabljali in spravljali v nevarnost sebe in vse druge. Reševalci tvegajo svoja življenja in svojih družin za to, da rešujejo neprimerno opremljene, obute in fizično nepripravljene planince, ki tako preprosto rečejo, saj ni treba, bo že. Če sem to počel pred tridesetimi leti, zakaj ne bi še sedaj. Gneča je pa taka, da se človek vpraša, koliko časa bo še tako. Ali bi bilo smiselno omejiti dnevni dostop? Skale so povsem gladke in govorica priča, da so ljudje od vsepovsod: Španci, Nemci, Madžari, Poljaki, Čehi, Američani … Pravi babilon. Letos pa je bilo vendarle nekaj drugače. Z nami je bil fant, ki je ves čas s seboj nosil harmoniko. Že v avtobusu ga opazujem, zakaj ima takšen nahrbtnik in na njem navezano čelado in plezalni komplet. Ko smo se ustavili, je igral in na vrhu je igral. Pravi, zelo sem si želel, da bi na Triglavu igral na harmoniko. Kaj, menite, je igral? Golico. V zgodnjih večernih urah, ko smo prišli na vrh, so bile razmere idealne, sonce, pripeka ne več tako močna, razgled, nič gneče, srečen mladostnik, ki je prinesel harmoniko gor in sedaj razteguje meh. Da bi bilo še več takih mladih. Koča na Planiki je bila povsem polna. Prepotena telesa, blaga svetloba v koči, hrup in gneča ti kar vzamejo željo po hrani, pa vendar veš, da je po celem dnevu hoje dobro nekaj toplega pojesti. Ura je bila že krepko čez deveto in kuhinjo so že zaprli. Pa so vseeno samo za nas pripravili joto in klobase. Kaj je v hribih boljšega. Zjutraj je helikopter pripeljal dnevno pošiljko hrane, pripeljal pa je še nekoga. Dimnikarja, ki je ometel peč. Sedimo zunaj in jemo zajtrk, hranimo radovedne ovce, ko nekdo presenečeno zavpije: dimnikar, glej, dimnikar je prišel. Za gumb se primi. Potem smo vsi iskali gumbe in ugotovili, da je težko na današnjih sodobnih planinskih oblekah najti gumb, ki bi ti ob pogledu na dimnikarja prinesel srečo. Našla sem ga. Bom torej v tem šolskem letu imela srečo?