Prostovoljstvo te uči, kaj je res pomembno

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. september 2017 / 10:48  

»Ne da se opisati občutka, ko vidiš žar v otroških očeh, njihovo veselje – kljub revščini, v kateri živijo,« svoje prostovoljske izkušnje z Madagaskarja opisuje Katja Ravnikar iz Komende, ki je nedavno za svoje delo prejela tudi priznanje za mednarodno prostovoljstvo na natečaju Prostovoljec leta 2016.

Katja Ravnikar je podiplomska študentka psihologije iz Komende, ki je že vseskozi vpeta v prostovoljstvo. Zadnja tri leta pa je v okviru programa mednarodnega skupinskega prostovoljstva POTA aktivna na mednarodnem področju. Še posebno ji je k srcu prirasel Madagaskar in tamkajšnji preprosti ljudje, ki se iskreno razveselijo že najmanjše malenkosti, a prelomnico v njenem prostovoljnem delu predstavlja Indija.

»Pred tremi leti sva s prijateljico odšli v Kalkuto, kjer sva en mesec delali v sirotišnici in šoli za deklice, ki jo vodi Mojca Gayen, sicer doma iz Medvod, a že več let živi in dela v Indiji. Kot pravi, jo je izkušnja iz enega najrevnejših velemest na svetu pretresla predvsem zaradi neverjetnega razkoraka med revnimi in bogatimi. »Vidiš razkošno vilo, zaščiteno z visokim betonskim zidom in bodečo žico na vrhu, pred njo pa ljudi, ki živijo dobesedno na cesti,« pripoveduje mlada Komendčanka, ki vse odtlej velik del prostega časa namenja ravno mednarodnem prostovoljstvu.

Ravno pred kratkim se je vrnila s svojega drugega obiska na Madagaskarju, kjer je delala pri slovenskih misijonarjih. V sedmih tednih, kolikor jih je poleti preživela med revnim podeželskim prebivalstvom na otoku, je največ časa delala z malgaškimi otroki. Skupaj z drugimi prostovoljci so organizirali več oratorijev in jim tako popestrili počitnice. »Otrokom veliko pomeni že stisk roke, objem. Njihove mame imajo tudi deset otrok in se velikokrat nimajo časa ukvarjati z njimi, zato jim toplina, ki jim jo ponudiš, veliko pomeni,« pravi, »a hitro ugotoviš, da ti oni dajo več kot pa ti njim. Zahvaljujejo se ti, ker si prišel in jim pomagal, a mislim, da smo se mi od njih naučili veliko več kot oni od nas. Odideš bogatejši za izkušnjo in tudi vsa prijetna občutja. Ko vidiš, kako se veselijo vsake malenkosti, stiska roke, objema, se naučiš, kaj je v življenju res pomembno. Naučijo te preprostosti in skromnosti.« Prav otroci so največje žrtve revščine na Madagaskarju. Po podatkih Združenih narodov od tisočih rojenih 120 otrok umre pred dopolnjenim petim letom starosti. Za primerjavo, v Sloveniji umrljivost med otroki znaša le 2,6 otroka na tisoč rojenih. Glavni vzrok smrti je slaba zdravniška oskrba in malarija, ki razsaja po otoku.

Z gradnjo šol, bolnišnic in zdravstvenih domov pa je neizbrisen pečat na Madagaskarju pustil slovenski misijonar Pedro Opeka, o katerem ima tudi Katja povedati le najboljše: »Pedro Opeka je res velik človek. Vsi na Madagaskarju ga poznajo. Ko vidiš mesto, ki ga je zgradil, to šele zares dojameš. Najprej sem si predstavljala, da je tam par hišk, a po mestu se lahko sprehajaš cel dan. Tudi ljudje, ki tam živijo, izžarevajo posebno energijo. Princip, po katerem deluje Opeka in drugi misijonarji, je, da ničesar ne dobiš zastonj. Zato, da lahko živijo tam, morajo starši hoditi na delo, otroci pa v šole. Prav šole slovenskih misijonarjev pa slovijo kot najboljše na Madagaskarju.«

Kdaj jo bo pot ponovno popeljala na otok v Indijskem oceanu, Katja še ne ve. A tudi doma ne počiva in zbira sredstva za pomoči potrebne otroke. »Večkrat te preseneti, kako so ljudje pripravljeni pomagati, ker vedo, da bodo njihovi prispevki prišli v prave roke, brez posrednikov. Upam, da bom šla kmalu znova nazaj, tokrat za dlje časa. Madagaskar se mi je res vtisnil v srce, zdi se mi, kot da tam vedno nekaj pozabim in moram ponovno nazaj,« zaključuje sogovornica.