Norosti neke mladosti

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. september 2017 / 12:20  

Otrok je na poti, 1. del

Najpomembnejši slovenski filozof med obema vojnama, dr. France Veber, je nekoč menda v šali dejal: »Ženskam razlagati filozofijo je, kot da bi žabe futral z rozinami.« Na njegove besede sem si spomnila, ko sem včeraj začela pisati Jožičino zgodbo. Tiste ženske, ki so v življenju doživele marsikatero preizkušnjo, s filozofom niti ne bi polemizirale, zavedale pa bi se, da obvladajo »filozofijo preživetja« bolje kot marsikateri moški.

»Če bi želeli spremeniti svet, bi morali najprej začeti pri sebi,« pravi Jožica, ki je malodane vsak dan precej zaposlena s pobiranjem polen, ki ji še zmeraj, kljub izkušnjam, letijo pod noge.

»Sodim med tako imenovane ''produkte udarniške generacije''. Moj oče je pogosto sedel na čardaku (most čez potok, ki je tekel pod hišo) in s steklenico piva v roki obujal spomine na leta, ko je zmogel praktično vse: hodil je v službo, delal hišo, šel v delovno brigado, se vrnil, v domačem kraju pomagal graditi gasilni dom, našel čas za dekleta in za oploditev treh hčera. Vmes je obiskoval veselice, kjer so se ga fantje napili in razgrajali ter nato bežali pred miličniki, ki so bili v civilu enaki, če ne še slabši. Mama ga je poslušala, medtem ko je plela na vrtu. Kimala je, da je bilo točno tako, le še slabše, ker ni nikoli pozabila povedati, da sta bila večkrat lačna kot sita, slabo oblečena in obuta, brez kopalnice v hiši in podobno. Njune mantre so me zjutraj zbudile in z njimi sem šla spat. Z njimi sta mi dala vedeti, kako zanikrna sem, da nimam početi drugega, kot da se učim, pa še to mi gre strašno slabo od rok. Očitki, očitki, kar naprej očitki. Ko sem dobila nove čevlje, noga mi je čez leto zrasla za eno številko, mi je bilo zraven podrobljeno, koliko ur sta morala zanje garati, da jima je teklo od glave. Stisnila sem zobe in zasovražila čevlje, še preden sem jih sploh obula. Med obujanjem spominov na garaško in revolucionarno preteklost ni bilo časa za čustva, za ljubezen, za vprašanja o tem, kaj si želim, kaj razmišljam, kaj imam rada. Zanimalo ju je le, kolikšna je količina moje hvaležnosti, ki jo pokažem, ko si zame trgata od ust, da lahko živim kot kraljica.

Je bilo kaj čudnega, da sem komaj čakala, da uidem iz te garaške popolnosti, polne očitkov? Pri sedemnajstih sem se kot najbolj trapasta avša na svetu zaljubila v luštkanega frajerja, v katerega smo bile takrat zaljubljene skoraj vse iz našega letnika. Me smo bile piflarke, gimnazijke, on je končeval mehanično poklicno šolo. Imel je velike načrte o tem, kaj bo počel v življenju, da bo dobro živel in mu ne bo treba delati. Besede so bile za mojo dušo kot balzam, saj sem bila navajena, da se le z garanjem nekam pride. Namesto da bi se učila, sem sanjarila o najini skupni prihodnosti, občasno me je povabil na kakšen zmenek, za katerega si je utrgal čas med druženji s prijatelji. Počutila sem se odraslo in zelo odgovorno, niti slišati nisem hotela, ko so me prijateljice svarile, da so ga videle tudi z drugimi. Bila sem naivno prepričana, da so mi ga nevoščljive. Nekoč me je povabil na fantovščino enega od prijateljev. Doma sem se zlagala, da grem zgodaj spat, v resnici pa sem se izmuznila skozi okno, ker mi mama ni dovolila, da bi ponočevala. Pa bi bilo bolje, če bi me oče privezal za vrata ali me dal čez koleno! Fantje so se ga ves večer nalivali, tri dekleta, ki smo jim delala družbo, pa smo se dolgočasila, saj so nas ignorirali, kot da nas ne bi bilo tam. Že proti jutru je postalo Evgenu slabo, odvlekli smo ga na stranišče, kjer nas je vse pobruhal, postajal vedno bolj zelen in mlahav, tako da smo morali poklicati urgenco. Kot vdano, zvesto in zaljubljeno dekle sem ga pospremila v bolnišnico na izpiranje želodca. Tam sem imela malo kasneje dve soočenji: najprej z njegovo mamo, ki me je ozmerjala s prasico, ker sem silila njenega Evgena z alkoholom, kmalu zatem pa še z očetom, ki me je vpričo vseh oklofutal in me odvlekel domov. Žal pa klofute norosti, v kateri sem se z obilo trme znašla, niso mogle zajeziti.

Z Evgenom sva se spet začela shajati. Obema se je zdelo, da naju starši ne marajo, če ne celo sovražijo, in zgodilo se je, da sva šla do konca. Zanosila sem. Tisti trenutek, ko mi je ginekologinja povedala, da bom čez šest mesecev rodila, se je zgodil čudež: kar naenkrat so se moje misli kot karte med seboj pomešale, nato ponovno poravnale in po nekem razsvetljenju ali čudežu, pojma nimam, kako naj temu rečem, sem videla svojo prihodnost v povsem drugi luči kot še trenutek pred tem. Nosečnost me je prizemljila. Vprašanja, kako in od česa bom živela, kje bom stanovala, kje bom kot dijakinja zadnjega letnika gimnazije dobila denar za vsakdanje potrebe, me bo Evgen debelo sploh še maral, kaj bodo rekli domači, moji, njegovi? Noge so se mi tresle kot šiba na vodi, ko sem sedla na stol in mi je brezosebni glas ženske v belem, ki mi je sedela nasproti, začel razlagati, da je še ena možnost, da lahko naredim splav, da je še čas. O, ne, ne, morilka pa nočem biti! Bo že, kar bo! Zdi se mi, da sem ta ''bo že kako'' v tistem trenutku izustila prvič, do danes pa sem ga neštetokrat.

Ko sem povedala Evgenu, je rekel ''sranje'' in me nahrulil, kaj še čakam, zakaj ne grem delat splava. Planila sem v jok, a ga moje solze niso ganile. Bil je prepričan, da mu bova jaz in otrok uničila življenje. Potrta in poklapana sem se vrnila domov. Ne vem, ali mi je bilo kdaj tako težko kot v tistem trenutku. Kako naj povem mami? Nič mi ni šlo na roko. Potem pa se le ojunačim: mama najprej sploh ni doumela, kaj govorim. Nakar so se ji oči na široko razprle. Sesedla se je na kavč in se zajokala. ''A to si nama naredila? Pa toliko upov sva polagala vate! Da bo nekoč nekaj iz tebe, da ti ne bo treba delati kot nama.'' Mamino reakcijo sem še lahko pogoltnila, očetove pa nisem mogla. Prvič sem ga videla potrtega in s solzami v očeh. Rada bi mu stekla v objem in ga prosila odpuščanja, a nisem mogla. Dotikanje nam v družini ni šlo najbolje od rok.

Pošteno mi je odleglo, ko je oče vzel vajeti v roke. Šel je do Evgenovih staršev in po začetnem vpitju in zmerjanju so se dogovorili, da bo poroka. Ati je pristal, da jo plača on, ker njegovi niso imeli denarja. Evgen se z menoj ni želel niti pogovarjati. Bil je brez službe, brez volje, brez idej, kaj bi v prihodnje počel. Po sili razmer se je moral zaposliti, kar mu je sploh smrdelo. Obenem pa je moral pokopati sanje o motorju, ki si ga je že leta in leta želel kupiti. V zakon sva stopila osemnajstletna. Ko danes gledam fotografije, sva bila zelo lep par: oba črnolasa, nasmejana, držala sva se za roke, okoli naju pa so stali svatje in hinavsko ploskali najini sreči, v resnici pa so naju opravljali, da bolj niso mogli. Pri njegovih smo na hitrico uredili malo večjo sobo, mama je na kredit kupila spalnico, njegovi pa so plačali okno ter zidarska dela. S stisnjenimi zobmi seveda. Moža je najbolj osrečila novica, da bo spomladi vpoklican k vojakom. Od veselja se ga je napil in v službi naredil tri ''plave''. Če sem iskrena, sem tudi jaz komaj čakala, da gre. Med nama ni bilo nič, kot bi moralo biti. Ves čas sva se prepirala, jaz sem se učila za maturo, on pa mi je nagajal tako, da je na ves glas poslušal glasbo. Zvečer je zahteval, da spiva skupaj, kar mi sploh ni bilo všeč, saj me je ogromen trebuh, ki sem ga prenašala s seboj, zelo motil. A je dosegel svoje. Če ne zlepa, pa na silo.«

(Konec prihodnjič)