Stik z zemljo je stik z nami samimi

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. avgust 2017 / 22:48  

Anton Komat, naravovarstvenik, pisec in svobodni raziskovalec, pomena varovanja okolja ne poudarja le v svojih knjigah, študijah in na številnih predavanjih, ampak vse, na kar opozarja, tudi živi. Obiskali smo ga na njegovem vrtu, kjer se je izkazal za zelo prijetnega in dostopnega sogovornika. »Vrtnarjenje je del mojega življenja,« pravi.

Čeprav s svojimi neusmiljenimi kritikami in jasno izraženimi stališči, s katerimi že leta ostro opozarja na napake, ki jih dela naša družba, na prvi pogled deluje strogo, morda tudi nedostopno, je Anton Komat sogovornik, ki se na domačem vrtu izkaže za zelo sproščenega gostitelja, s katerim je prijetno kramljati praktično o vsem. A beseda je tokrat tekla o vrtnarjenju in tem, kako ključno se je zavedati pomena domače hrane, pitne vode in avtohtonih semen.

Vrt je moral preseliti

Anton Komat že deset živi v Domžalah in že vsa ta leta tudi vrtnari. Poleg manjšega vrta ob domači hiši, ki je mešanica zelenjavnih, zeliščnih in cvetličnih gredic, je že vrsto let tudi najemnik zemljišča, na katerem prideluje zelenjavo za vso družino.

Letošnjo pomlad so se mu vrtnarski načrti sicer korenito spremenili, saj ga je lastnik zemljišča, na katerem je vrtnaril do takrat, nenadno obvestil, da je zemljišče postalo zazidljivo, zato ga je prodal, in Komat se je ob najbolj nepravem času znašel v iskanju novega vrta.

»V sedmih letih vrtnarjenja sem načrtno skrbel za rodovitnost prsti in zares je bilo škoda, da sem se od tega vrta moral posloviti. A vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi tukaj se je izkazalo tako. V zgolj treh dneh sem našel novo zemljišče, ki je še bližje domu, da ga lahko obiskujem s kolesom, in z Mlinščico v neposredni bližini, da težav z zalivanjem nimam. Pa še sosedje so odlični in z lokacijo sem res zadovoljen,« nam je povedal ob prihodu na približno devetsto kvadratnih metrov velik vrt, ki si ga je uredil v vasici Podrečje, streljaj od Domžal.

»Nisem si predstavljal, da je s selitvijo vrta toliko dela,« nam prizna. Ker je bila prst na prejšnjem vrtu odlična, jo je dal – skupno približno dvanajst kubičnih metrov – prepeljati na novo lokacijo. Preselil je tudi manjša sadna drevesa (ker je moral pri odkopavanju posekati veliko korenin, jih polovica ni preživela) in malinjak. Fizičnega dela je bilo zelo veliko, še vedno ga je, a se nad njim niti malo ne pritožuje. »Vrtnarjenje je del mojega življenja. Ne le, da dobim vrhunsko zdravo in živo hrano, tudi brezplačen solarij in brezplačen fitnes imam. Pa še s sosedi se dobro razumemo, zato mi vrtnarjenje resnično nikdar ni v breme. Poleti se že navsezgodaj zjutraj s kolesom pripeljem na vrt, čez dan študiram, pišem in predavam, zvečer pa dan znova sklenem na vrtu.«

Od fižola do jajčevcev

Z vrtnarjenjem ima že zelo veliko izkušenj in še danes se marsičesa loteva zelo študijsko. Vrt je na novo zasadil tako, da bi kar najbolje uspeval, in pri tem uporabil modrosti naših prednikov. Kot pravi, je mikroklima v Domžalah odlična, saj so močnejše nevihte s točo zelo redke.

»V Sloveniji je po oceni agronomov okoli devetsto tipov različnih prsti, zato ni vsaka sorta primerna za vsako prst. Povsod se povezujem z lokalnimi pridelovalci in skušam dobiti lokalno, domače seme, ki ga nato testiram na domačem vrtu. Pri fižolih sem tako preizkusil že 27 vrst, njihovo rast in pridelek sem redno spremljal z zapiski in danes lahko trdim, da na mojem vrtu najbolje uspevata sorti nežika (iz Haloz) in lišček (stara dolenjska sorta iz okolice Mirne). Okoli štirideset prekel fižola posadim vsako leto in lani sem zabeležil rekordni pridelek – 28 kilogramov v zrnju,« nas ponosno popelje po vrtu.

In kaj vse še raste na njem? Več sort paradižnikov, por, brstični ohrovt, različni radiči, rdeče zelje, črna redkev, repa, koleraba in rdeča pesa, kumare, kodrolistni ohrovt, brokoli, zelje, paprika, jajčevci, buče, gomoljna zelena … Seveda na vrtu ne gre brez krompirja, čebule, česna in graha, a vse to je že dozorelo. Le korenja letos ni posejal, saj naj nova zemlja še ne bi bila dovolj strukturirana za dober pridelek.

Namesto strupenih škropiv naravni pripravki

Na gredicah opazimo veliko zastirke, ki preprečuje osuševanje zemlje in razraščanje plevela, to pa je tudi edino orožje proti plevelu, ki ga (poleg plevelne folije) uporablja. »Na vrtu so strupene kemikalije povsem nepotrebne. Sam si pomagam zgolj z naravnimi pripravki. Gnojim s staranim konjskim gnojem, ki zemljo za razliko od kravjega tudi pogreje, prsti dodajam kamninsko moko oz. mineralni prah in dvakrat letno črno oglje, ki neverjetno poveča rodnost zemlje. Za glive, ki lahko napadejo denimo paradižnik, uporabljam svojo mešanico škropiva, ki jo sestavim iz petih litrov vode, ene velike žlice sode bikarbone, dveh žlic rastlinskega olja in ene žlice biorazgradljivega detergenta. S tem poškropim paradižnike po vsakih padavinah. Namakam pa tudi koprive in preslico. Kemija zares ni potrebna, narava nam nudi prav vse rešitve,« pravi in kot dokaz o tem, da vrt lahko tudi na povsem naraven način bogato obrodi, mi za domov obere nekaj slastnih paradižnikov.

Kaj pa voluharji in polži, ki znajo biti nočna mora marsikaterega vrtičkarja? Voluharje je pregnal s karbidom, polže pa še predno se začnejo pariti, vsakodnevno ročno pobira, prav tako koloradske hrošče.

Koncept štirih poljin

Za plodno rast so pomembne tudi pravilne kombinacije zasaditev in pa kolobarjenje.

Anton Komat prisega na koncept štirih poljin. Prva se obilno gnoji pred zimo, nanjo pa spomladi posadimo oziroma posejemo paradižnike, paprike, jajčevce, kapusnice in druge plodovke, ki imajo rade gnojeno zemljo. Na drugo poljino, ki je bila gnojena leto poprej, spomladi dodamo le nekaj komposta, tretje poljine ne gnojimo in na taki uspevajo stročnice ter korenovke, četrta poljina pa počiva. In tako kolobarimo iz leta v leto.

V trgovino le še po začimbe

Kar se tiče zelenjave, sta s partnerko Mojco povsem samozadostna. »V trgovino greva le še po začimbe,« se zasmeje. Iz paradižnika kuhata mezgo, zelje in repo kisata, domačo ozimnico dopolnjujejo tudi marmelade in sokovi, sama delata jabolčni kis. Česar nimata, dobita od istomislečih prijateljev, prav tako sama podarita viške. Izmenjujejo si tudi semena. »Stavim na sezonsko, svežo hrano. Narava nam prav vsak mesec nekaj da in na vrtu ni nikoli dolgočasno. Mleka ne uživam, saj je mleko za teličke, meso pa res le enkrat, dvakrat na mesec, pa še to le kakšno perutnino iz domače reje. Kar se danes redi na farmah, ni za uživanje.«

Vrtičkarji so čedalje bolj ozaveščeni

Anton Komat to poletje piše že svojo 13. knjigo, posvečena bo trem temeljem varne prihodnosti – rodni zemlji, pitni vodi in semenom.

V svojih knjigah se je do sedaj posvečal že škodljivosti pesticidov, pitni vodi, genski tehnologiji, umetnosti preživetja … prav z vsako pa je odpiral teme, ki so v družbi naletele na buren odziv.

Pa je v svojih opozorilih tudi slišan? »Sem, sicer ne bi vztrajal. Teme, na katere sem opozarjal pred dvajsetimi leti, so danes nekaj samoumevnega – in vrtičkarji so čedalje bolj ozaveščeni. Odzivnost je marsikdaj sicer prepočasna, saj je v glavah najtežje spreminjati, a vesel sem, da je na mojih predavanjih vedno več ljudi. Danes odkrivamo stvari, ki so jih naši predniki po intuiciji že dobro poznali, znanost pa jih odkriva šele zdaj. Da ljudje nimajo časa za vrtnarjenje, je navaden izgovor. Stik z zemljo je predvsem stik z nami samimi. Sam vedno pravim, da nismo prišli na svet, ampak smo prišli iz tega sveta. Vsi smo otroci narave. Ljudje izgubljajo stik z zemljo, po drugi strani pa tisti, ki ga spet vzpostavijo, v sebi najdejo pravo čarovnijo. Tako odrasli kot otroci – prav slednji so močno prikrajšani, ker smo jim ta stik odvzel,« pravi in zaključi z napovedjo, da bo njegova naslednja knjiga namenjena prav najmlajšim in uvajanju učilnic v naravi. Skupaj z nekaterimi učitelji si namreč prizadeva, da bi v šolah celotni predmetnik svoje mesto našel (tudi) v učilnicah na prostem.