Hrošči tisočerih vrst

Besedilo:
Kategorija: / ponedeljek, 21. avgust 2017 / 10:50  

Življenje Alojza Kajzerja iz Šenčurja je v mnogih smislih povezano z naravo in skrbjo za njeno ohranjanje. Vseskozi pa ga spremlja prav posebna strast: je zbiratelj in strokovnjak na področju proučevanja vodnih hroščev – njegova zasebna zbirka obsega že več kot neverjetnih sedemsto vrst.

Raziskovanje narave, njenih mnogih pestrih rastlinskih in živalskih vrst ter globok ekološki čut spremljajo Alojza Kajzerja že od mladih nog. Kot pravi sam, ima naravoslovni gen podedovan po očetu, njegovo zanimanje pa je raslo ob nenehnem raziskovanju gozdov, travnikov, rek, potokov in gora.

Že od nekdaj pa so Alojzova prav posebna strast hrošči. Prve je začel zbirati že konec šestdesetih, leta 1979 pa se je vpisal v Entomološko društvo biološkega instituta v okviru ZRC SAZU Ljubljana, kjer je lahko svoje znanje še poglobil, obenem pa razširil zanimanje zanje. V vseh desetletjih zbiranja, kar predstavlja naporno, filigransko delo, je Alojz zbral več kot deset tisoč različnih hroščev več kot sedemsto vrst.

Kot pravi sam, se je pri izbiri preučevanja hroščev odločil za vodne hrošče, tako mesojede kot tudi vsejede, pri tem pa so mu pomagali mentorji Božo Drovenik, Savo Brelih in zlasti žal že pokojni Egon Pretner, ki so mu še dodatno razširili perspektivo raznolikega sveta hroščev. V preteklosti so bili sicer vodni hrošči pri nas manj raziskani, le Pretner je imel obširnejšo zbirko. Kajzer je nekdaj veliko lovil v deželah bivše skupne države, Slovenijo pa je največ raziskoval na območju Kranja (Češnjevek, Bobovek, Mlaka in Stražišče), po osamosvojitvi pa se je še intenzivneje posvetil domačim pokrajinam.

Vsakega hrošča Alojz s posebno mikroskopsko tehniko – dve tretjini hroščev je namreč manjših od pol centimetra – tudi fotografira ter zabeleži v seznam s strokovnim latinskim poimenovanjem, za določitev pa si poleg najzanesljivejših preparatov genitalnih organov pomaga tudi z zunanjimi znaki hroščev, kot so oblika, barva, vzorci pokrovk, čas letanja, bivanje na rastlinah ... Med najpomembnejše najdbe uvršča: Haliplus confinis, ki ga je ujel konec osemdesetih v Cerkniškem jezeru in je prva zanesljiva najdba pri nas; Peltodytes rotundates, zelo redka vrsta, ujet v Škocjanskem zatoku; Dr. Dytiscidae, ujet na Mlaki – edina najdba pri nas na najjužnejši lokaciji v Evropi. Poleg vodnih hroščev pa ima Alojz tudi impresivno zbirko skarabidov, kozličkov in ostalih vrst. Na Gorenjskem je sicer najbolj razširjen prav vsem dobro poznan lubadar – izmed osemdesetih različnih vrst lubadarja so škodljive štiri.

Alojz se še vedno z veseljem poda v naravo, nato pa doma ob mikroskopu in beležnicah vsak dan dolge ure posveti natančnemu raziskovanju in določanju vrste – vseskozi mu z veliko mero razumevanja, potrpežljivosti in ljubezni ob strani stoji soproga Rezka. Svojo bogato zbirko je Alojz tudi večkrat predstavil šolski mladini, z željo tudi pri mladih vzbuditi nujni čut zavedanja pomembnosti ekologije v krhkem naravnem ravnovesju ter z upanjem, da se tudi kdo izmed njih odloči kreniti po njegovi, sicer vse prej kot lahkotni poti raziskovanja naravnih vrst. Je aktiven pri pripravi in izdaji strokovne literature s tega področja, še posebej zahtevni so prevodi iz tujih jezikov. Za vse svoje dolgoletno strokovno delo, ki je pustilo pečat v širši evropski skupnosti, ter za prizadevanja na področju ohranjanja narave je Alojz Kajzer upravičeno prejel tudi spominsko priznanje Občine Šenčur.