Velike družine

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: / torek, 25. julij 2017 / 12:38  

Velike družine smo posebne. V soboto smo se pri nas doma srečale tri družine, ki imamo enako situacijo z otroki, najprej eden in potem dvakrat dva. Torej bilo nas je 21. Ena družina prihaja iz Šentvida nad Ljubljano in imajo podobno stare otroke kot mi, torej najstarejši je že polnoleten, potem sta dva zaključila drugi letnik in najmlajši deklici sta stari devet let. Mi smo jim podobni, le da sta najmlajša stara dvanajst let. Tretjo družino smo že enkrat obiskali, živijo v Tenetišah in imajo v petih letih pet fantov, najmlajša sta ravno dopolnila eno leto, druga dva sta stara dobri dve leti in najstarejši nekaj čez štiri leta. Kje smo se spoznali? Družino s petimi fanti poznamo, saj je oče pravzaprav tukajšnji domačin. O družini iz Šentvida smo brali v časopisu – leta 2009 je bil objavljen članek. Poklicali smo na uredništvo in prosili za njihov naslov. Pa smo jih obiskali in tako smo se spoznali. Letos smo se opogumili in organizirali srečanje družin s tako posebno »kombinatoriko otrok«. Najprej gledamo vso to mladino, kako so veliki, kam hodijo v šolo. Oboji dvojčki so izbrali različne šole. Torej, odlepiti se drug od drugega in postati samostojna osebnost je pomembna naloga dvojčkov. Otroci v družini z najmlajšimi dvojčki imajo vsi rojstni dan v dobrem mesecu in vsi iščejo različnosti. Eden ima raje sladko in je raje jedel pecivo, drugi ima raje slano in smo mu dajali meso. Ko se zdi, da smo prebili led, vprašajo, ali imamo še kaj igrač. Prav malo, večino sem podarila. Pa se le spomnim, da sem lego železnico shranila, čisto tako zase, da bo nekaj ostalo. In so sestavili železnico. Vsi večji otroci so se prav hitro umaknili in se pogovarjali po svoje. Takoj so se ujeli in praktično jih ni bilo videti. Najmlajša dva smo malo pestovali, še najraje pa sta lezla po tleh. Eden se je takoj spoprijateljil s psom in čeprav pravijo, da ima pes kosmata ušesa, je gledati vse te vezi otrok in hišnih ljubljencev očarljivo. Skoraj bi rekli, da starši nismo imeli kaj prida dela. Vsi smo želeli imeti četrtega otroka in vsi smo bili presenečeni oziroma šokirani ob drugih dvojčkih. Da je to v domeni žensk, je tukaj jasno, posebno moško znanje tukaj ni prišlo do izraza … Ne hodimo na dopuste z letalom, niti v daljne in tropske kraje, pa ni videti, da bi otrokom kaj manjkalo. Vsi večji otroci so si sami poiskali počitniško delo, šolo opravljajo odgovorno in se zdi, da so praktično »pod vrhom«. Danes je umetnost omejevanje materialnih dobrin, bolje je imeti malo manj in ne malo preveč. Več stvari nam je bilo razumljivih brez besed. Čutiti je bilo zadovoljstvo in ponos. Spoštovanje med zakonci, pomoč in usklajenost pri delu, otroci so naše bogastvo. Zdi se, da smo ponosni in zadovoljni. Mar ni to največ, kaj sploh lahko imamo?