Na poti v Rusijo

Besedilo: Franc Uršič
Kategorija: / ponedeljek, 24. julij 2017 / 11:55  

Spomini na vojne dni (2)

Okajen od žganja sem tako prišel v Kamnik na nemški vojaški avtobus, ki je čakal na nas na trgu takratne glasbene šole. Odpeljali so nas v Kranj na železniško postajo, mobilizirance, letnike 1923 in 1924. Vstopili smo na vlak, kjer sem sladko zaspal in se prebudil šele v Avstriji.

V kraju Zell am See smo se presedli na ozkotirno železnico, ki nas je peljala do vasice Mullbach, ki leži med Visokimi in Nizkimi Turami. Lokalno so ji rekli Ober Pinzgau. Taborišče je bilo od železnice oddaljeno deset minut. Bivalne barake so bile ob potoku, obdane s snegom, zdelo se mi je zelo mraz, minus 30 stopinj Celzija, ker je bila takrat huda zima. Zjutraj 12. januarja 1943 smo v taborišču RAD (državne delovne službe) dobili zajtrk in nove obleke, uniforme rjave barve s kapo, na kateri je bil znak RAD in na rokavu trak s kljukastim križem. Dobili smo še perilo, delovno obleko in lopato, podobno štiharici, ki je bila namesto puške in smo jo morali imeti pri sebi na vseh vežbah. Porazdeljeni smo bili kot vojaki v vode in desetine, vseh Slovencev pa nas je bilo v našem taborišču okoli sto dvajset. Delali nismo veliko, veliko pa smo vadili nemški jezik, postavljanje šotorov, zbore z lopatami in z njimi telovadili. To smo ponavljali iz dneva v dan in vse na povelje. Kaj vse je bilo postorjenega, se ne da opisati, vse priprave so bile v smislu treninga nasilno mobiliziranega nemškega vojaka. Prav tako si nismo želeli disciplinskih kazni, ki so bile v domeni vodstvenih oficirjev, ti pa so se odzivali glede na svojo osebno voljo in značaj. Konec marca 1943 je prišla v taborišče vojaška komisija, ki je odbirala izmed nas osebe za SS. Upoštevali so fante, ki so bili veliki nad 1,70 m, v jedilnici pa so morali izpolniti posebne pole. Izbrani so bili za posebno varnostno službo Waffen-SS. V vojski so imeli poseben privilegij. Vsi ostali smo bili določeni za pehoto. Desetega aprila 1943 smo dobili kovčke, civilne obleke in spremstvo vojakov, ki so nas pospremili na vlak. Močno zastraženi smo se odpeljali iz Zell am Seeja v Avstriji v mesto Neuburg an der Donau v Nemčijo, kamor smo prispeli 11. aprila 1943 in so nas nastanili v veliki kasarni.

Nemški vojak

Drugi dan smo dobili nemške vojaške uniforme in perilo, svoje civilne obleke in kovčke pa smo oddali. Dobili smo ležišča in začeli služiti nemškemu rajhu. V naslednjih treh dneh so nam dali še čelado, krušnik, kanister, opasač, plinsko masko in kot zadnjo še puško. Okrog vratu so nam obesili tablice z vgraviranimi podatki v dveh delih in razdelili vojaške knjižice (Soldbuch) z vsemi osebnimi podatki. Ponoči smo hodili večkrat v zaklonišče, kadar smo zaslišali: »Jedz komen šon vider di engliše fliger alarm!« (Spet prihajajo angleška letala, alarm!) V kolodvorsko ulico so 18. aprila 1943 priletele tri bombe iz angleških letal in porušile več hiš ter ubile okrog šestdeset prebivalcev. Kasarniška straža je streljala v letala in ni nikogar zadela. Naslednji dan je bil dan žalovanja in naša vojaška prisega. Že 20. aprila 1943 smo bili na poti k živinskim vagonom na postajo in pripravljeni za odhod v Rusijo.

V Rusijo

Med potjo proti postaji so domači vojaki peli: »Vir geen avf osten« (Gremo na vzhod), domačini pa jokali, zato smo bili vsi žalostni, ker smo vedeli, da gremo po rane in smrt. Veliko vagonov je bilo že polnih, mi smo zapolnili še tri ali štiri. Potovali smo več kot teden dni. Hrano so nam delile sestre Rdečega križa le občasno, ležali smo na slami, osebno potrebo pa smo opravljali kar skozi priprta vrata vagona, tako da te je nekdo držal za roke, da nisi padel iz vagona. Prispeli smo v kasarno – Novograd Volinskij, po nemško Zwiachel v Ukrajini. Oficirji in podoficirji so nas razporedili po sobah in že drugi dan so se začele vaje vseh mogočih veščin. Nad nami Slovenci so se surovo znašali, nam dajali psovke: »Ezel (osel), švein hund (svinjski pes)« itd.