Prva gostja je bila Amalie Ribitsch

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. julij 2017 / 13:05  

Turistična kmetija Košir v Kranjski Gori se lahko pohvali z dolgo tradicijo. Pred skoraj natanko sto petnajstimi leti, 23. julija 1902, se je v knjigo gostov vpisala prva gostja, vdova po sodniku Amalie Ribitsch z vnukom Konradom in kuharico. Družinsko tradicijo ukvarjanja s turizmom danes kot četrta generacija Koširjevih nadaljujeta Gabriela in Aleš Košir.

Pred 115 leti, 23. julija 1902, se je v knjigo gostov v takratnih Koširjevih sobah za tujce v Kranjski Gori vpisala prva gostja, vdova po sodniku Amalie Ribitsch, ki je iz Laibacha (Ljubljane) pripotovala z vnukom Konradom in kuharico. Tisto prvo knjigo gostov na Turistični kmetiji Košir skrbno hranijo, skupaj s številnimi fotografijami, starimi več kot sto let. Današnja gospodarja Aleš in njegova žena Gabriela sta že četrta generacija, ki ohranja družinsko tradicijo ukvarjanja s turizmom, od leta 2002 v obliki turistične kmetije.

Požar uničil domačijo

Aleš izvira iz znane kranjskogorske družine Koširjevih; njegov dedek Jožef je bil lesni trgovec, v posesti je imel veliko gozdov in žago. Jožefova žena Matilda, Primorka, ki je bila poznana pod imenom Omama, je bila dobra gospodinja in ker je želela kuhati tudi za druge, ji je mož to omogočil. Odprla sta gostilno in začela oddajati tujske sobe, gostišče pa je bilo ves čas dobro obiskano. Po moževi smrti ga je Omama vodila sama, pomagal pa ji je možev brat Lojz in vse bolj tudi sin Jože. O pestri zgodovini Koširjeve domačije pričajo ohranjene fotografije: med gosti je bil denimo celo Ivan Cankar, za domačijo na hribu Trebež je bila zgrajena ena prvih smučarskih skakalnic, Alešev oče Jože na eni od fotografij sedi v jadralnem letalu, ki so ga zgradili domači fantje s pomočjo Stanka Bloudka, med drugo svetovno vojno so pri njih letovali otroci iz Berlina ...

A na zadnji dan druge svetovne vojne, 7. maja 1945, se je zgodila tragedija. Gostišče je zajel velik požar in večina od treh stavb je pogorela do tal. Družina se je morala začasno naseliti pri sosedih, za preživetje pa sta Alešev oče Jože in mama Marja kmalu začela oddajati sobe. Sčasoma so ponudbo razširili v novo zgrajeni hiši, ko je po letu 1990 vodenje domačije prevzel Aleš z ženo Gabrielo, pa se je lotil gradnje še ene, apartmajske hiše. Leta 2002, ob stoti obletnici prvega vpisa v knjigo gostov, so dobili tudi uraden naziv turistična kmetija z nastanitvijo. Po Aleševih besedah so gozdarska kmetija s 60 hektari gozdov, medtem ko so hlevi za konje in bike zdaj prazni in čakajo na boljše čase.

Ena redkih turističnih kmetij

Danes imajo pri Koširjevih na voljo sedemnajst postelj v treh apartmajih in treh sobah. Gabriela gostom pripravlja zajtrke z domačo hrano: kruhom iz krušne peči, marmeladami iz na vrtu nabranega sadja, domačimi sokovi in pecivom. Mleko in mlečne izdelke ter salame dobijo z bližnjih kmetij. Med gosti prevladujejo tujci: Nemci, Francozi, gostili so celo Mehičane, Avstralce, Novozelandce, Irce ... Kot pravita Gabriela in Aleš, so ena redkih turističnih kmetij v Zgornjesavski dolini, kar pa ju ne preseneča, saj so zahteve države večkrat neživljenjske, predpisi se nenehno spreminjajo, birokracija je velika. Poleg tega njun delovnik ne pozna sobot in nedelj, praznikov in počitnic. Aleš zase pravi, da mora biti tako direktor kot računovodja, čistilec, vzdrževalec, sadjar, veterinar, mora se spoznati na računalnike, govoriti več tujih jezikov ... »To je kar težek poklic in morda je tudi zato v Dolini tako malo turističnih kmetij,« razmišlja Aleš. A kljub temu sta obe hčerki, Vera in Katja, obiskovali turistično šolo in že delata v turizmu, le da izkušnje nabirata na drugi strani Karavank, v sosednji Avstriji. Vera je predlani diplomirala iz turizma na višji strokovni šoli, v diplomski nalogi pa je na imeniten način proučila Turistično kmetijo Košir od njenih začetkov do danes. Tako bo morda družinsko tradicijo že kmalu nadaljevala peta generacija Koširjevih ...