Šestkrat medla, potem je pa nedelja

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: / ponedeljek, 24. julij 2017 / 22:29  

S Francko Benedik, dialektologinjo, ki je svoj čas službovala v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, sva se srečali zaradi loške medle. Pravzaprav samo medle, kajti pridevnik loška je po njenem nepotreben in naj bi ga ne uporabljali. Tako je pomenek tekel o tej in drugih jedeh, značilnih za loško območje, ki jih sogovornica dobro pozna od svojega otroštva naprej, pa tudi o slikoviti loški govorici.

Da bi podkrepila svojo pripoved o medli, jo je za naš obisk želela tudi skuhati, a je potem videla, da ji je zmanjkalo »ušena«. Tisto, kar poznam kot proseno kašo, na Loškem namreč imenujejo »ušen«, to je surovina, ko pa je kuhano, je kaša, pravi Francka Benedik. »Ob medli sem zrasla. Jedli smo jo vsak dan za zajtrk. Moja mama, ki je bila doma iz Sore, je dejala: šestkrat medla, potem je pa nedelja,« se spomni svojega otroštva ob medli. Tudi danes jo še rada skuha. Njen recept pa je takle: »Ušen se je dalo kuhat in ko je bil na pol pokuhan, se je vanj zamešala moka, bela ali ajdova, približno v razmerju ena proti tri. Ko je bilo kuhano, se je zabelilo, bodisi z navadno zabelo, z ocvirki, smetano, maslom, tudi z masovnikom.«

Francka lista po turistični publikaciji, v kateri so naštete tudi za Gorenjsko značilne stare jedi, med njimi tudi medla. Kar nekaj pripomb ima napisanih, češ da se ne sklada povsem z resničnostjo, o čemer je tudi že obvestila prof. dr. Janeza Bogataja, ki je sodeloval pri izdaji brošure. Nam pa z veseljem pove, kakšni so pravi recepti za značilne loške jedi. Sok je bila jed, ki je nastala, ko se je v vodo zakuhala moka. Tudi mešta je močnata jed, podobna žgancem, le bolj »pacasta«: iz vode in moke, lahko tudi z malo krompirja. Močnik so bili svaljki, zakuhani na suhi »župi«. Znana je tudi mešanica. Osnova je kislo zelje (ali repa) z dodanim fižolom, krompirjem, ješprenjem, podobna primorski joti. Še nekatere druge jedi, značilne za škofjeloško območje, je mogoče primerjati z jedmi drugih pokrajin. Tudi mimo smojk ne moreva, drobnih repic, ki so se pri kuhi rahlo prismodile. S slednjimi je povezana tudi zbadljivka, ki so jo morali požirati Ločani, če so prišli v kak drug kraj: loška smojka jedla medla dober fšk. Vanjo so zbadljivci povezali kar tri jedi. Francka našteje še nekaj drugih: kašnato repo, »fškovo« čežano (jabolčna čežana s fižolom), godlo (s kašo ali ješprenjem), štruklje ... Štruklji so imenovali tisto potico, ki se je pekla v ravnem modelu, potica pa je bila iz okroglega.

Francka Benedik je poznavalka dialektov, v preteklosti je bila sodelavka Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, sodelovala je pri slovenskem lingvističnem atlasu. Zdaj je že nekaj časa v pokoju in iz domače hiše v Pungertu vsako jutro opazuje in fotografira sončne vzhode. Z dialekti se ukvarja še kot članica komisije (ocenjevalka besedil) pri festivalu viž v narečju, ki ga vsako leto prireja Radio Sora. Pravi, da narečnega besedila ni lahko napisati, pri tem je treba paziti, da se ne mešata narečje in zborni jezik. Namen narečnih viž naj bi bilo ohranjanje narečja pred pozabo, a Francka meni, da bi bil veliko boljši način, če bi starši doma z otroki govorili v domačem narečju, namesto da govorijo »po vrtčevsko in šolsko«. Škofjeloško narečje, iz katerega je tudi magistrirala, je sobesednici še posebej blizu in ga tudi govori. Loško govorico je treba predvsem slišati, da jo začutiš. Besede se nekoliko drugače izgovarjajo kot drugje, Francka nam postreže z nekaj primeri. Bezgovec se na loškem denimo izgovori bezguc. Že prej smo omenili fižol, ki je na Loškem fšk, fržolica (z naglasom na zadnjem zlogu) pa je izraz za vrsto drobnega fižola. Zanimivi so tudi nekateri narečni izrazi: žoki so bile polovične nogavice, ki so pokrivale prste in polovico stopala. S hruškucem (jed iz hrušk in moke) in jabčnkom (jabolčna čežana z zakuhano moko) se spet vrnemo na področje loške kulinarike. Khtati pomeni polivati gostejšo snov (otrokom so pri jedi zabičali: da se ne boš pokhtal, če je denimo jedel medlo), križnk je kos belega blaga, ki so ga uporabljali pri krstu otrok. Martinčk je petrolejka z ročajem, ki se je obesila na voz. Morajna je vrsta omare, obrezk je ogrizek, ki ostane od pojedenega jabolka. Pevcar je mlada jablana. Če je nekaj plovk, pomeni, da je neslano. Pobirušna je drobno sadje, ki ga je bilo treba pobirati. Če so smojke drobne repice, so posmojke neke vrste sani za prevoz lesa (ta se je zadaj vlekel po tleh). Škopa je na manjše kose narezana slama, ki se je mešala med krmo za živali, škopnk pa slama za kritje streh. Takih in podobnih izrazov bi se v Franckini zakladnici še našlo.