Konec

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. junij 2017 / 15:44  

Anica, ki je izginila, 2. del

»Zadnji mesec nosečnosti se je Anica – tako je rekla – preselila k otrokovemu očetu. Oddahnilo se mi je, saj sem upala, da je že pozabila, da mi je grozila, da ga bo prodala. Skoraj sedem mesecev od nje ni bilo nobenega glasu. Potem pa se spet prikaže – in prve besede, ki jih je izrekla, so bile: ''A je pr' tej bajt' kej za žret'?'' Odprla je hladilnik in se – meni nič tebi nič – usedla za mizo in se najedla. Ko sem jo vprašala, kje ima otroka, je skomignila z rameni, da je pri očetu. Pa da bo tam tudi ostal. Življenje je nekaj časa teklo normalno. Tega sva bila z možem vesela predvsem zato, ker sva se bala, da bi se Aničinih čudnih navad in obnašanj ''nalezli'' tudi njeni mlajši sestri. A se to ni zgodilo. Bili sta zelo drugačni in zanimivo – Aničin nenavadni način življenja ju sploh ni zanimal.

Včasih je Anica prinesla sestricama kakšno malenkost, od ličil do zapestnic in podobne šare. Bili sta veseli in hvaležni, to pa je bilo tudi vse. Obe sta se kasneje tudi lepo poročili, danes imata obe družini, pridne otroke. Z Anico pa so bili ves čas sami križi in težave. Najhuje je bilo, ko je kar izginila. Naj prijaviva policiji? Naj jo sama iščeva? Kaj, če se ji je kaj zgodilo? Če jo je kdo ubil? Kaj ljudje govoričijo o naši družini, o njej? Kaj sva naredila narobe? Se nama usoda maščuje, ker sva jo še kot otroka dala v varstvo Zvonetovi mami?«

Vprašanj, na katera Zvone in Marija nista našla odgovorov, je bilo še nešteto. Samo tisti starši, ki so se kdaj znašli v njuni koži, ju bodo razumeli, pravita.

»Včasih je izginila tudi za leto ali dve,« nadaljuje Marija. »Predstavljate si, kako sem se počutila: naj grem na policijo, naj jo prijavim, naj molčim …? Po navadi sem raje molčala, četudi me je zmeraj, ko so me sosedje spraševali po Anici, stisnilo pri srcu. Včasih so iztegovali jezik nalašč, da bi me prizadeli. Vem, da je bilo tako. Nekoč je Anica na Jesenicah srečala šoferja iz Bolgarije, ki je vozil po vsej Evropi, tudi po Rusiji. Komaj je vedela za njegovo ime, prisedla je in spet je ni bilo na spregled. Le sem in tja nam je poslala kakšno razglednico. Pa takrat ni bila več rosno mlada, pa se še zmeraj ni umirila. Tega njenega potovanja se spominjam tudi zato, ker se je vrnila čisto spremenjena: na vratih se je prikazala postarana in skoraj brez vseh las. Na poti se je okužila z neko boleznijo, zaradi katere se je potem še doma zdravila več kot leto dni. To so bili tudi za naju z Zvonetom bolj prijazni meseci, saj sva vedela, kje je in kaj počne. A se je zaprla vase, ni hotela govoriti. Le sem in tja se je privlekla iz svoje sobe, sedla pred televizijo in – molčala. Dala bi vse, kar imam, da bi vedela, kaj se je pletlo v njeni glavi. Nekoč se je že zarana lepo oblekla, si dala na glavo kapo ter šla na avtobus. Vrnila se je pod večer, s seboj pa je pripeljala moškega. Že od daleč se jima je videlo, da sta oba nažgana. Zvone je stopil do okna in ju opazoval, ko sta se objemala na dvorišču. ''Štala bo. Pripravi se,'' mi je rekel. Anica ga za roko privleče v dnevno sobo in kot strela z jasnega izveva, da je ta moški njen sin. Ubogi revež je komaj stal na nogah, pa še nerodno mu je bilo. Po moje sploh ni vedel, ne kje je ne kaj se dogaja. Šele naslednji dan, ko se mu je glava zbistrila, sva z Zvonetom ugotovila, da je bila Anica tista, ki mu je zlivala pijačo po grlu. Na vse pretege se nam je opravičeval, mudilo pa se mu je tudi domov, kjer ga je čakala družina. Bil je najin vnuk, po drugi strani pa popoln tujec. Nič nisem čutila do njega, čisto nič. Ko je odhajal, sem ga sicer povabila, naj se še kdaj oglasi, a nisem mislila resno. Anica je po tem dogodku postala še bolj čudna. Dnevi, ko je valila krivdo za svoje zavoženo življenje name, so se vrstili kot po tekočem traku. Ostali dve hčerki se sploh nista več upali priti domov, saj nista vedeli, kaj jima bo ušpičila. Znala je biti tudi zelo zlobna. Ali je popraskala avtomobil, vrgla čevlje v smeti, stresala prostaške besede, ob katerih so nam šli lasje pokonci, ali je ušpičila še kaj hujšega. Ko se ga je napila, se je pogosto slekla do golega in naga tekala po dvorišču, lahko tudi po poti do sosedov.

Kar naenkrat pa se je zgodilo, da je postala zelo prestrašena. Groza in strah sta ji sevala iz oči. Iskala je mojo družbo, prosila me je, če lahko spi v dnevni, ker se svoje sobe boji. ''Si naredila kaj hudega?'' sem jo vprašala. Strmela je vame in v očeh se ji je videlo, da sem imela prav. Ni mi bilo vseeno. Iz pripovedovanj sem se spomnila, da ni hujšega, kot če se oglasi vest, ki človeka ne pusti pri miru. Prvič se je zgodilo, da se mi je vsaj malo zaupala. Povedala je, da ji začenja srce ponoči na vso moč razbijati, in to kar naenkrat. Postala je panična, prepričana, da jo bo kap, da njena duša zapušča telo. Pred očmi pa so se ji prikazovali različni prizori, proti njej so hodili živi mrtveci, ki so jo hoteli požreti. Silila sem jo, naj gre k zdravniku, a je odkimala. ''Za mojo bolezen ni zdravila,'' je sklonila glavo, se naslonila na rob mize in zajokala. Njene solze so me čisto pretresle.

Čez kakšen teden se sredi noči prikaže v najini spalnici. Zvone je smrčal, jaz pa sem bila v trenutku budna. ''Moram ti nekaj povedati, moram!'' je šepetala Anica in me povlekla do kuhinje. Začela mi je razlagati, kako sta z Živkom nekoč vzela k sebi v tovornjak neko mlado dekle. Bilo je še zelo mlado, na pol otrok. Dala sta ji piti, veliko, preveč. Potem jo je ona držala, da jo je lahko Živko posilil. Ne enkrat, večkrat. Ko je dekle hotelo zbežati, jo je Anica ujela, in potem jo je v gošči, tik ob reki Begej ujela, Živko pa jo je začel tepsti. Udarci so padali po telesu in po glavi. Anica je stala ob strani, niti premakniti se ni mogla. Ve, da je bilo dekle še živo, ko sta se z Živkom zavlekla nazaj v kabino tovornjaka, kjer ji je zagrozil, da jo bo ubil, če bo komu črhnila besedico. Molčala je, vendar ji vest ni dala miru. Začela se je oglašati, jo žreti in ji kratiti spanec. Mislila je, da bo kaj bolje, če bo obiskala sina in se mu opravičila za vse, kar mu je storila hudega, pa ni pomagalo. Utapljala je svoje strahove v alkoholu, a zaman. Še zmeraj so jo imeli v pesteh. Predlagala sem ji, naj gre k spovedi, naj se spove, pa je odmahnila z roko. Naslednje jutro je ni bilo več. Izginila je. Bila je – kljub vsemu – moja hči in postalo me je na smrt strah, da si bo kaj naredila. Možu si nisem upala povedati, kaj se je ponoči zgodilo. Ni bil več rosno mlad in tudi srce mu je že nagajalo. Vedela sem, da težko živi, četudi se je o čustvih nerad pogovarjal. Če sem preveč silila vanj, mi je odgovoril, da če se je ded vrnil s soške fronte, ko so vsi mislili, da je umrl, bo tudi on preživel težave, ki se mu kopičijo nad glavo.

Anica se je vrnila domov čez tri leta. Ni povedala, kje je bila in od česa je v tem času živela. ''Ne sprašuj me,'' mi je zabrusila, ko sem drezala vanjo. Res nisem. Oba z Zvonetom sva bila bolj šibkega zdravja, na stara lata pa človek prav zaradi strahu, da se mu leta iztekajo, postane malo bolj egoističen. Anica je bila zelo postarana, shujšana, zapita. Imela je otečene prste, gležnje. Njene oči so bile mrtve, brez leska. Jedla je komaj kaj. Večino časa je sedela na klopi za hišo in strmela predse. Če sem šla mimo, se mi je zdelo, da me ni niti opazila. Bala sem se zanjo. Res sem se bala. Čez kakšen teden jo najdem v zgornji kopalnici, pred vrati – mrtvo. Ni ne ležala ne sedela. Prste je imela prepletene v molitvi, glavo sklonjeno. Ne sprašujte me, kako mi je bilo pri srcu, ko sem se skoraj spotaknila obnjo. Še poslednjič bi jo rada objela, a je nisem mogla. Ni šlo. Nisem mogla iztegniti rok, da bi se je oklenila, da bi jo pobožala po licu. Zdelo se mi je, kot da je pred menoj tujka. Pa je morda res bila. Saj je nisem poznala. Nič nisem vedela o lastni hčerki. Večino njenega življenja je bilo zavito v meglo. Preštevilne skrivnosti je odnesla s seboj v grob. Umrla je lepše, kot je živela. Tolaži me le misel, da se je to zgodilo doma. Kaj bi bilo, če bi jo smrt doletela kje na poti, ko je begala od enega kraja do drugega? Ko sva z eno od hčera pregledali njeno sobo, da bi našli kaj, kar bi nas spominjalo nanjo, smo ostali praznih rok. Ni bilo ne pisem ne fotografij. Ničesar. Čisto ničesar.

Danes, ko sem že stara, ko že malo izgubljam spomin, se včasih z Zvonetom celo vprašava, ali je Anica sploh živela ali pa se nama samo zdi, da je … In to je nekaj najbolj strašnega, kar se staršu lahko pripeti.«

(Konec)