Zjutraj sem se zbudil v nov svet

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. junij 2017 / 15:40  

Otroštvo je preživel v Kranju, v času srednje šole pa se je preselil v Šenčur. Anže Šimnovec je sicer doštudiral pravo, a že med študijem ugotovil, da bo v življenju počel še kaj drugega. V Slovenijo se je vrnil pred mesecem in pol, leta 2015 pa je bil ravno v času ciklona Pam na otoku Vanuatu v južnem Tihem oceanu ...

Ko hodiš okoli, razlaga Anže, opaziš socialno problematiko, vidiš, kako ljudje živijo, spoznavaš njihovo okolje … Ugotovil je, da ga privlačijo področja, kot so okoljevarstvo, obnovljivi viri, humanitarnost – tista, ki ima v ozadju pošten namen.

Enostavno si ni znal predstavljati, da bi štirideset let sedel v pisarni. Tako se je takoj po končanem študiju odločil, da se bo podal v vode, ki ga veselijo. »Takrat sem imel 27 let.«

S pomočjo programa Erazmus+ je pridobil štipendijo za diplomante v Bruslju pri eni okoljevarstvenih nevladnih organizacij. Po štirih mesecih je začel razmišljati o magisteriju. Bruselj kot tak mu ni bil ravno najbolj všeč, Avstralija in Nova Zelandija – na primer – sta bili predragi, ko je našel odlične programe magistrskega študija v Skandinaviji, pa tudi šolnine so bile sprejemljive.

Magistrski študij je vpisal v Reykjaviku na Islandski univerzi, izbral pa temo, ki je obravnavala okolje, trajnostni razvoj in obnovljive vire energije.

V okviru študija se je ponovno pokazala možnost izmenjave, ki je tokrat omogočala gostovanje na eni od univerz v Avstraliji ali na Novi Zelandiji. Imel je teden dni časa: vnovič se je prijavil in bil sprejet. Izbral je Brisbane.

Zgodba o Vanuatuju se začne

Po treh semestrih, letu in pol – dva je zaključil na Islandiji, tretjega v Avstraliji – je Anže stal pred odločitvijo, kje naj spiše magistrsko nalogo: v Avstraliji, se vrne na Islandijo, nazaj v Slovenijo ... V tem času je pošiljal še prošnje okoljskim nevladnim organizacijam, ali se jim lahko priključi kot prostovoljec, si nabere nekaj izkušenj in istočasno napiše magistrsko nalogo na temo enega izmed njihovih projektov. Pošiljal jih je tudi po otokih Fidži, Salamonovi otoki, Nova Kaledonija, Vanuatu – in s Fidžija dobil odgovor, da potrebujejo prostovoljca v njihovi pisarni na Vanuatuju.

Anže je spakiral in zgodba o Vanuatuju se je začela.

»Na Vanuatuju sem šel z letališča direktno v pisarno. Najprej sem mislil, da bom v hostlu teden, dva, tri, a se je izkazalo, da imata sodelavca tristo metrov stran od pisarne stanovanje in da mi lahko odstopita sobo – seveda, si stroške delimo. Standardi so tam drugačni. Soba je imela samo posteljo in okna. V stanovanju je bila stara televizija, v kuhinji voda in lonec za kuhanje riža. Hladilnika in štedilnika ni bilo ...«

Ciklon pete stopnje

Pisarna je bila del organizacije Live & Learn. Prvi mesec je samo spoznaval projekte. »Pritegnil ga je projekt PES – Payment for Ecosystem Services, ki je del širšega programa REDD+ (Reducing emissions from deforestation and forest degradation – zmanjševanje emisij, ki jih povzročata krčenje in degradacija gozdov), kar v slovenščini imenujemo 'plačilo za ekosistemske storitve', katerega cilj je tradicionalnim lastnikom zemljišč zagotoviti alternativen vir dohodka v zameno za prekinitev netrajnostne dejavnosti, kot je na primer uničevalna sečnja, krčenje gozda.«

Najprej je mislil, da bi o tem napisal tudi magistrsko nalogo, a je marca 2015, po mesecu in pol na otoku, udaril ciklon Pam. Ciklon pete stopnje z vetrom, ki je s tristo kilometri na uro puščal za seboj razdejanje. Takrat je bil to najmočnejši ciklon v zadnjih tridesetih ali štiridesetih letih v Pacifiku. »Prišel je čez noč, tako da smo samo sedeli in čakali, kaj bo. Na srečo je naša hiša ostala cela.« Karikira: »Zjutraj sem se zbudil v nov svet.«

Obdobje vrtcev

Opustošenje je Anžetu prineslo novo zadolžitev. Organizacija ChildFund Australia je v okviru humanitarne pomoči pri obnovi države po ciklonu zbrala lepo vsoto denarja in v sodelovanju z Live & Learn so se lotili projekta obnove vrtcev. Z izgradnjo dveh vrtcev so Anže in še dva v ekipi začeli, ko so dva tedna po ciklonu samo pospravljali razdejanje, razvažali vodo in pomoč. »Ker je bilo ogromno dela tudi z drugimi projekti, sem bil na koncu primoran celotno zadevo speljati sam: vse od pridobitve načrtov, logistike, koordinacije do nadzora in končne izvedbe projekta. Edini pogoj je bil, da po svojih močeh pri gradnji sodeluje in prispeva tudi skupnost. Recimo zagotavljanje delovne sile in lokalnih gradbenih materialov, ki so skupnosti brezplačno dostopni: pesek, korale itd.«

Z vrtci se je ukvarjal štiri mesece. Sistem na otoku deluje drugače kot pri nas: »Tam se moraš meniti s poglavarji, sodelovati tudi s cerkvijo.« Sicer govori tekoče angleško, zna nemško, a na otoku govorijo angleško, francosko in največ jih govori jezik bislama: mešanico angleščine in njihovega lokalnega jezika. Anže se ga je hitro navadil.

Dva vrtca v okolici glavnega mesta Port Vila sta bila zgrajena v rekordnem času, z Anžetom so bili v organizaciji zadovoljni in veseli, da je bil zbrani denar izkoriščen optimalno. Ker ga je nekaj celo ostalo, so ga namenili še za druge projekte. »Ogromno se je obnavljalo, še danes se.«

Denar nima vrednosti

Ljudje na otoku delajo v turističnih središčih, prodajajo zelenjavo, ki jo pridelajo na vrtu, vozijo lokalne avtobuse: nimajo rednih služb in tudi tisto malo denarja, ki ga uspejo zaslužiti, v večini namenjajo za šolanje otrok, nekaj morda za bencin za avto ali čoln, če ga premorejo. Še vedno prevladuje blagovna menjava. Po ciklonu je šel  denar večine družin za nove strehe in tako ga ni ostalo nič za šolnine. Anžetova naslednja naloga je bila, da je sodeloval s starši otrok: »Ponudili smo jim družbeno koristna dela, mi pa smo otroku plačali šolnino za en semester, recimo. Spoznali smo jih s kokošmi vrste brojler, ki so jih v mesecu in pol vzgojili, jih uporabili za hrano ali pa prodali za denar, ki so ga nujno potrebovali. Gradili smo kokošnjake, jih naučili ravnanja tudi z nesnicami. Podobno tudi s sadikami zelenjave, saj osrednji in južni otoki štiri mesece po ciklonu niso imeli sveže hrane. Na voljo so bili riž in konzerve, pa kar je prišlo s severnega dela otoka, kar pa je bilo zaradi previsoke cene nedosegljivo domačinom. Tako da so imeli vsaj zelje, paradižnik; da so lahko prodajali jajca ali jih imeli zase. Namreč, edino kokošjo farmo na otoku je (dobesedno) odnesel ciklon.« Smeje nadaljuje: »Kokoši so bile res hit in po naključju sem postal pravi strokovnjak s tega področja.«

Riž vržeš v lonec

Tudi Vanuatu je »ujel« vzhodnjaški način »hitre prehrane«, s tem pa so se pojavile moderne bolezni, kot sta kap in diabetes. »Riž vržeš v lonec in je v desetih minutah kuhan. Zanj ne potrebuješ hladilnika. Lahko leži na polici tudi eno leto. Podobno je s konzervami. Lokalno zelenjavo pa moraš pojesti takoj ...« In ko je ponovno razmišljal o magistrski nalogi, ki jo je zaključil in oddal nedavno, se je lotil ravno te teme.

Preden se je vrnil v Slovenijo, je sodeloval še pri enem projektu invazivnih rastlin na istem otoku; za svojo dušo si je privoščil oddih na Novi Zelandiji. »Potreboval sem malo hribov,« pove. Obiskal je še prijatelja v Perthu, sedaj je mesec in pol doma. Ne razmišlja še o tem, kam ga bo življenje peljalo v prihodnosti, zagotovo pa: »V trajnostni razvoj, okoljevarstvo, obnovljive vire ... – v tej smeri.« In z nasmehom na obrazu je hvaležen za vsak novi dan. »Tako kot se to dela na Vanuatuju ...«