Zemlja se itak spreminja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. junij 2017 / 11:30  

Glavno svetovno novico prejšnjega tedna je spet »zagrešil« predsednik Donald Trump, ko je objavil, da ZDA odstopajo od pariškega sporazuma o podnebnih spremembah. Kaj to pomeni za Zemljo? Je lahko usodno?

Pangea Ultima

Z vidika matere Zemlje in njene dolgotrajne zgodovine ni Trumpova odločitev nič usodnega. Lahko pa bila za človeštvo, za nas, ki si domišljamo, da smo cvet Zemlje. Odločitev predsednika ZDA kot enega najbolj vplivnih ljudi na planetu je udarec za ekološka prizadevanja, velikega pomena je, če nanjo gledamo s političnega vidika. Z geološkega vidika pa je malenkostna. Preberimo, kaj nam o teh rečeh pove geolog Marko Vrabec z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. »Geologi smo tisti, ki lahko pogledamo za nazaj, kaj se je dogajalo. Današnje podnebje je eno najhladnejših v Zemljini zgodovini. Čeprav nas skrbi, da se segreva, je daleč od tistega, kar je bilo pred 100 milijoni let. Geologi imamo tu zdravo distanco, ekološke katastrofe, ki si jih je zakuhal človek, so šale v primerjavi s tem, kar se je v Zemljini zgodovini že dogajalo. Za preživetje planeta se ni bati, bolj se moramo bati za svoje preživetje.« Kakšna in kolikšna je sled, ki jo na Zemlji pušča človek? »O tem poteka široka debata. Nekateri pravijo, da bi morali uvesti novo geološko dobo – antropocen, se pravi geološko obdobje, na katerega vpliva človek. Ne gre le za podnebje, gre tudi za velikanske premike mase, vsa rudna izkoriščanja, druga zemeljska dela. Te stvari so postale pomembne, saj se poznajo. Denimo mobilizacija prvin (rudarjenje), nekaj izkoristiš, izločiš, zavržeš. Tu gre za kroženje snovi, ki je zunaj proporcev naravnih procesov, to je vpliv, ki je globalno pomemben.« Zemlja je na prvi pogled nespremenljiva, v njej ves čas potekajo velike spremembe. »Tega večinoma ne opazimo, opazimo letne čase, rast in umiranje. A to je periodično, ti umreš, otroci rastejo naprej. Če pa gledaš gore, se ti zdijo ves čas enake. Geologija nam pokaže, da se tudi te stvari na veliki skali spreminjajo. Ena težko sprejetih spoznanj je ugotovitev, da celine niso fiksne, ampak se premikajo.« Premiki niso le v zemlji (potresi), vodah (rečni in morski tokovi), ozračju (vetrovi), premikajo se cele celine. »Danes lahko to neposredno izmerimo z natančnimi satelitskimi sprejemniki, to smo delali tudi v Sloveniji. Ugotovili smo, da se južni del Slovenije, ki pripada manjši tektonski plošči, počasi približuje Evraziji s hitrostjo 3 mm/leto. To je razlog, da imamo pri nas potresno dejavnost, ti premiki so gonilo potresov.« Geologi so ugotovili, da je nekoč obstajala samo ena supercelina, ki se je razdelila na sedem današnjih celin, ki pa se spet približujejo in težijo k ponovi združitvi v eno samo. »Videti je, da obstaja dokaj pravilen cikel premikanja celin. Približno na 400 milijonov let se nabijejo vse skupaj, po nekaj 100 milijonih let pa ta supercelina razpade. Zdaj smo v vmesnem obdobju, razpad zadnje superceline Pangee se je zgodil pred približno 200 milijoni let. Imamo še vedno območja širjenja (Amerika se oddaljuje od Evrope in Afrike). Obstajajo znaki, ki kažejo, da se to utegne obrniti. Afrika se približuje Evropi, kar pomeni, da se Sredozemskemu morju ne piše nič dobrega. V prihodnjih 100 milijonih let je pričakovati, da se celine spet utegnejo združiti. To je težko zanesljivo napovedati, ker se lahko zgodijo nenadne spremembe in motnje v dinamiki Zemlje. To je povezano z notranjostjo Zemlje. Kar naenkrat se lahko nekaj zgodi hitreje, celine lahko spremenijo smer. Če bi današnje premikanje ekstrapolirali, bi lahko predvideli združitev čez 100 milijonov let …« Iz geološkega zapisa torej vemo, da je združevanje in razhajanje celinskih mas cikličen proces, ki se je v zgodovini Zemlje že večkrat ponovil. V prihodnjih sto do dvesto milijonih let bo spet prišlo do združitve vseh celin v enotno supercelino, in ta že ima ime: Pangea Ultima. (Vir: MMC RTV SLO)

Klinčevo delo

»Poznam umetnike, ki iz dneva v dan ustvarjajo isto klinčevo delo. Naredijo ga, prodajo, naredijo, prodajo, naredijo še eno različico, jo prodajo. Kupijo večjo hišo, jo prodajo. Si omislijo novo hišo, ustvarijo še par del, še par enakih – to je njihovo klinčevo življenje ... To ne pomeni biti umetnik. Biti umetnik pomeni ustvarjati, ne pa služiti.« To je izjavila angleška likovna umetnica Tracey Emin (1963). V mislih naj bi imela svojega slavnega rojaka Damiena Hirsta, zvezdnika letošnjega beneškega bienala. Sicer pa je »klinčevo delo« usojeno večini ljudi …

Proč od kulta smrti

»Hočemo preusmeriti ljudi proč od tega kulta smrti.« To pa je izjavil Harun Rashid, generalni sekretar Britanskega muslimanskega sveta (MCB). Velika večina islamskih Britancev izkazuje lojalnost do države in reda, v katerem živijo.