Kdo je moj oče?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / sobota, 13. maj 2017 / 13:08  

Mateja, rojena 1951

Kmalu po novem letu me preseneti gospa Mateja, ki potrka na vrata in namesto z dober dan, me pozdravi z vprašanjem: »Zakaj pa nikoli ne poiščeš zgodb, ki so se napletle med nekdanjimi vojaki JLA in našimi dekleti?« Priznam: presenetila me je. Vsemogoče zgodbe so se že znašle na papirju, teh pa res še ni bilo. Če tudi vi poznate kakšno, bom vesela, da mi jo zaupate.

Mateja pripoveduje: »Ko sem bila stara 15 let, sem prvič slišala za pokopališče nad vasjo. Ena od dekel, ki je delala oziroma služila v gostilni, saj so ji dajali le hrano in streho nad glavo, mi je povedala, da so tam pokopani nezakonski in nezaželeni otroci. Njihove matere so bile žrtve vaških prešuštnikov. Vaška ''babica'' – včasih je bila tudi moškega spola – ki je bila za svoje umazano delo dobro plačana, pa je poskrbela, da so padla dekleta, če se je le dalo, predčasno rodila. Po navadi mrtvega otroka, ki so ga brž odnesli zakopat v goščo nad Kamno Gorico. Še danes me kar zmrazi, ko se ozrem na ta otoček, ki pa meni, hvala Bogu, ni bil usojen.

Mama je v življenju veliko pretrpela. Njenega očeta so vrgli v gorečo cerkev skupaj z Balantičem. Partizani, ki so to naredili, so zame bili zločinci in morilci. Upam, da jim kriki mladih fantov, ki so zgoreli 24. novembra 1943, niso dali spati do zadnje sekunde njihovega življenja. Takrat je mama imela komaj 13 let. Iz varne razdalje je lahko le nemočno opazovala. Še isti večer jo je eden tistih, ki se je že tako in tako pijan napil še krikov gorečih ljudi, zvlekel za kozolec in posilil. Ko je končal, ga je zamenjal drugi, nato še tretji … Deček, ki ga je mama s sedmimi meseci rodila, je bil umsko zelo prizadet. Umrl je, preden bi ''babici'' uspelo, da bi ga lastnoročno poslala na drugi svet. Materi, ki je hlipala v kuhinji in se tresla za hčerkino življenje, je ob odhodu zabrusila, da so cipe kot mačke, ki z velike višine zmeraj priletijo na vse štiri. V kuhinji je bila takrat še neka druga ženska, ki je prišla vohunit. Tej so tudi naročili, da se na lastne oči prepriča, da otrok ne bo preživel. Moja mama je po tistem grozljivem porodu postala drugačna. Z nikomer ni več govorila, držala se je zase. Domači so skrbeli zanjo, kakor so vedeli in znali. Predstavljate si, kako velik šok so doživeli, ko so malo po njenem dvajsetem rojstnem dnevu ugotovili, da je spet noseča! Zdelo se jim je nemogoče! Dolgo časa so vrtali vanjo, da bi jim povedala, kdo jo je onečastil, a je molčala kot grob. Skrivali so jo pred ljudmi, ker so se bali, da bi kdo izvedel za otroka, ki ga je nosila pod srcem. Bili so še zmeraj globoko verni in že misel, da bi kdorkoli ponovno ''odstranil'' otroka, četudi še nerojenega, je bila zanje nepredstavljiva.

Rodila sem se neke nedelje zgodaj zjutraj. Povedali so mi, da sem se na ves glas zadrla, ko sem prišla na svet. 'S tole uscanko pa ne bo nihče pometal!' je izjavila moja stara mama, ki je pozneje po najboljših močeh tudi skrbela zame.

Ko se je izvedelo za otroka, so miličniki več kot petkrat prišli po mamo in jo odpeljali na zaslišanje. Četudi so jo tepli, zmerjali in ji grozili, ni povedala, s kom je zanosila. Bojim se, da se je v silnem strahu, ki ga je čutila do moških, enostavno prisilila, da je trenutke, ko so jo ponovno izrabili, potisnila globoko v podzavest. Nikoli nisem izvedela očetovega imena. Vse otroštvo in tudi vso mladost so me vzgajali v strahu pred moškimi in oblastjo. O moških mi je babica pripovedovala takšne zgodbe, da mi še danes gredo lasje pokonci, če se spomnim nanje. Spominjam se, da je o moškem udu govorila kot o nasilni sablji, ki se zarije v žensko telo, ga preluknja, onečasti ter iz nje izpije čast in pošteno življenje. Ko sem odrasla in doštudirala, sem sicer šla v službo, a se za moške nisem nikoli brigala. Skrbela sem za mamo in staro mamo, ko sta se postarali in obnemogli. Vseeno pa me je vprašanje, od kod sem prišla, čigava sem, kje in kako sem bila spočeta, mučilo vedno bolj in bolj. Ne mami in ne stari mami moja sitna vprašanja, ki sem jih postavljala, niso bila čisto nič všeč. Zaradi službe, ki sem jo imela, sem se seznanila tudi z internetom in nič lažjega ni bilo kot brskati po njem in si širiti obzorje. Zanimala me je zgodovina, življenje tujih, še neraziskanih krajev. Začela sem primerjati lastno življenje z življenji drugih in počasi, korak za korakom ugotavljala, da to, kar živimo tri ženske v naši hiši, ni normalno. Mama je spremembe, ki sem se jih vedno bolj oprijemala, naravnost sovražila. Četudi je bila odvisna od zdravil, je imela svetle trenutke, ko je bila povsem bistra. To se ji je videlo po očeh, ki so takrat postale drugačne. Moram reči, da sem se mami na neki način izneverila, saj sem pri 45 letih spoznala moškega, vdovca, s katerim sem na skrivaj prijateljevala. Če bi mama izvedela, da se kljub njenim prepovedim zanimam za moške, bi jo kap. V glavnem, ta moški, Peter po imenu, mi je v mnogočem pomagal, da sem lahko na življenje začela gledati z drugačnimi očmi. Četudi sva imela prve bolj intimne odnose šele po več kot dveh letih poznanstva – prej sem bila na tem področju ledena sveča – je bil kljub mojemu odmikanju zelo obziren in strpen, saj je vedel, da moje življenje ni bilo takšno, kot so ga živele vrstnice. No, da ne hodim preveč kot mačka okoli vrele kaše: tudi ob njegovi spodbudi sem začela počasi in zelo nežno ''pritiskati'' na mamo, naj mi pove, kdo je bil moj oče. Trajala je precej časa, vmes smo jo peljali tudi za več tednov na psihiatrijo, da se je odprla. Pradavno zgodbo sem iz nje trgala po drobcih, ki sem si jih zapisovala, da je ne bi dvakrat spraševala enega in istega. Trajalo je več kot pet let, da sem slišala zgodbo takšno, kot se je zgodila. Za vse mamine težave in posledično tudi za moje rojstvo so bile krive maline, ki so rasle okoli ribnika. Mlada dekleta si v tisto goščo niso upala, ker je bila preblizu vojašnice. Moja mama pa je bila prepričana, da se ji ne more zgoditi, da bi ''strela dvakrat zapored treščila v isto drevo''. In točno to se ji je zgodilo! Vojaki (spet!) so bili najmanj trije. Ko so jo opazili med malinami, so se ji približali za hrbet in jo zvlekli še globlje v goščavo. Mama se jih je tako ustrašila, da ni iz sebe spravila niti glasu. Ko so končali, je eden od njih odlomil vejo in ji jo porinil v zadnjik z besedami, da bodo drugič, če bo komu kaj povedala, uporabili pištolo … Vojaki niso le onečastili njenega telesa, umorili so tudi njen um. Kljub resnici, ki sem jo na stara leta slišala od nje, mi ne pomaga dosti. Ne poznam ne imen teh vojakov ne njihove narodnosti. Na nikogar se ne morem obrniti, ker bi bilo iskanje očeta v mojem primeru brezuspešno. Izpoved mi je pomagala, da mamo danes vsaj razumem in da jo cenim ter spoštujem, kljub temu da je čudaška, da še zmeraj živi v nekem čudnem, meni nerazumljivem svetu.

Kadar ima svetle trenutke, mi pripoveduje tudi druge zgodbe, ki jih iz časa, ko je bila v našem kraju vojašnica, ni bilo malo. Tako mi je povedala tudi eno veselo-žalostno zgodbo o dekletu, ki se je zaljubilo v vojaka iz Makedonije. Ljubezen je bila vzajemna. Ko se je fant vrnil domov, jo je vzel s seboj v želji, da bi jo predstavil domačim in se z njo potem tudi poroči. Žal pa njegovi domači niso želeli slišati, da bi se kaj takšnega zgodilo, saj so za sina že imeli izbrano nevesto. Ker se mladih dveh ni dalo dati narazen zlepa, so jima zagrozili, da bo ženinov oče uveljavil pri mladi nevesti ''zakon prvega''. To je pomenilo, da bi bil on tisti, ki bi na poročno noč prvi legel z nevesto v posteljo. Ta grožnja je nevesto spravilo v beg, saj je videla, da je prišla med divjake, ki se ne bodo nikoli ustrašili nobenega načina, s katerim bodo želeli doseči cilj. Pobegnila je sredi noči, ne da bi se poslovila od svojega fanta. Domači so jo skrili, ker so se bali maščevanja. Fant jo je res nekaj časa brezuspešno iskal, potem pa se je odločil, da se tudi domov več ne vrne. Ušel je čez mejo, v Ameriko. Svojega dekleta ni nikoli več srečal, se je pa srečal s hčerko, ki sem jo po spletu naključij učila v tretjem razredu. Bilo je zelo ganljivo srečanje na naši šoli, ki se je zgodilo brez vednosti dekličine matere. Ta je bila takrat poročena že z drugim in očim je sovražil že misel, da bi njegova pastorka spoznala biološkega očeta. Vidite, draga Milena, takšne reči so se nekoč dogajale in prav bi bilo, da tudi tovrstne zgodbe, vesele ali žalostne, ne bi utonile v pozabo,« je še dodala Mateja.

(Konec)