V vaseh, mestih, krajini išče zgodbe

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. maj 2017 / 16:11  

Dr. Milan Sagadin, konservator arheolog na kranjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, že štiri desetletja raziskuje in predstavlja zgodbe iz naše preteklosti, da bi znali razumeti sedanjost in gledati v prihodnost. V teh dneh je prejel najvišje stanovsko priznanje – Steletovo nagrado. Ni nas malo, ki se zavedamo, da gre za enega najpomembnejših Kranjčanov današnjega časa.

O čem ste razmišljali, ko ste pred polnim avditorijem prejemali Steletovo nagrado?

»O tem, kdaj bo mimo. Ne uživam najbolj v takih vlogah. Zase menim, da tudi nisem ravno dober govornik. Nekaj drugega je govoriti o strokovnih zadevah, ko pa kdo od mene pričakuje nagovor, običajno opravim zelo na kratko. Sem pa zelo vesel, da gre za nagrado, ki jo podeljuje stroka. To ji daje tudi neko težo.«

Štirideset let že vztrajate v prvi službi na kranjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kaj je bilo tisto, kar vas je vseskozi prepričevalo, da na Zavodu preživite svoj poklicni vek?

»Odkrito rečeno – v naši stroki ni prav velike izbire, da bi prebiral med različnimi službami. Lahko si vesel, če dobiš zaposlitev na Zavodu ali v muzeju. Študijski program nas je usposabljal za delo na Inštitutu za arheologijo, vse drugo znanje pa pridobiš s strokovnim izpitom in potem s prakso na delovnem mestu. Na Zavod sem prišel po naključju. Pokojni kolega Lado Knific je bil takrat tu v službi, in ko je odhajal za leto dni na služenje vojaškega roka, mi je svetoval, naj povprašam, ali je kakšno mesto zame. Zgrabil sem ponudbo, dobro besedo zame je zastavil še prof. Nace Šumi in za čas kolegove odsotnosti sem prišel na njegovo mesto dokumentalista. Ker sem poleg arheologije imel še diplomo iz umetnostne zgodovine, sem imel kasneje tudi ustrezno izobrazbo za konservatorja za spomenike ljudske revolucije, kot se je takrat reklo. Ko je Lado postal konservator etnolog, sem jaz spet prišel na mesto dokumentalista, ves čas pa sem bil povezan tudi z arheologijo. Ko je leta 1976 Andrej Valič začel izkopavati na Ajdni, sem bil od vsega začetka zraven. Včasih sem na Ajdno šel službeno, mnogokrat pa sem za to vzel dopust. Leta 1977 sem že vodil izkopavanja na križišču pri železniški postaji v Kranju. Po desetih letih se je odprlo mesto konservatorja arheologa, kar zdaj počnem že kakih trideset let.

Nad svojim delom sem bil že od vsega začetka navdušen, saj sem delal to, za kar sem se šolal. Včasih smo bili na Zavodu tudi izvajalci tega, kar smo predpisali. Če sem za neko območje predpisal arheološka izkopavanja, sem jih tudi izvedel. Zakon iz leta 2008 je to spremenil, saj odtlej izvajalci del niso isti kot soglasodajalci. Zadnjih devet let sem tako zgolj nadzorni organ. Če je to, kar se stroke tiče, po eni strani osiromašilo naše delo, nam je po drugi strani prišlo prav. Ne le zato, ker je bilo že dovolj celodnevnega terena in fizičnih naporov, ampak se je v vsem tem času nabralo tudi veliko gradiva, ki je bilo potrebno objave.«

Različni govorniki na slovesni podelitvi so poudarjali, da poklic konservatorja ni zgolj služba, ampak tudi poslanstvo ...

»Predvsem gre za osebno zadovoljstvo. Ko se spoznaš na stroko, dejansko lahko uživaš, ko greš skozi vas, skozi mesto, po krajini. Če znaš brati urbanizem vasi, njeno arhitekturo, potem ti vas spregovori, kdaj je nastala, od kod so prihajali vplivi, zakaj nekaj stoji tako in ne drugače … Pri študiju smo se naučili poznavanja vsebine objektov, njihove dediščine in to bi radi prenesli tudi na javnost. Le tako se bodo ljudje naučili ceniti dediščino, ki jo imajo v lasti.«

Menda arheologi na okolico gledate z drugačnimi očmi. Kakšnimi?

»Kamorkoli grem, vedno oprezam v gozd, ali je kje kakšna gomila, kakšna vzpetina, gledam, ali je kakšna naselbinska terasa, obrambni vkop, jarek – neprestano opazujem konfiguracijo terena. Včasih, ko kaj zaslutiš ali najdeš, te odnese ...«

Svoje arheološko delo na terenu v enem stavku strnete, da ste izkopavali od paleolita do Tita. Vaše življenjsko delo je nedvomno najdišče na Ajdni nad Potoki. V kolikšni meri sta vam raziskovanje in predstavitev uspela in v kolikšni ne?

»Tako v raziskovalnem kot v konservatorskem smislu je Ajdna uspela. Izkopavali smo jo pet let, to, kar smo našli, pa smo prezentirali naslednjih dvanajst let. Kar se raziskovalnega dela tiče, pravzaprav manjka le še obsežnejša objava. Tisto, kar naši elitni zgodovinski dediščini manjka, je njeno vključevanje v turistično ponudbo. Če nam to ne uspe, potem bo Ajdna propadla. Nekdanja naselbina je lepo prezentirana, ljudje jo obiskujejo, ne da bi kdo zanjo delal reklamo ali jo posebej tržil. Obiskovalci pohvalno pišejo v vpisno knjigo. Ampak to je začasna rešitev, saj bi bilo ta kulturni spomenik treba ponuditi v upravljanje sistemskemu upravljavcu, ki bo za seboj imel neki pogon, ki ne more razpasti čez noč. Zato se dogovarjamo z Zavodom za turizem in kulturo Žirovnica.«

Je s Kranjem, še eno pomembno arheološko zakladnico, ki ste ji vedno znova posvečali veliko pozornost, podobno?

»Zanimivo je, da v mestu zgodovinskemu objektu lahko zagotoviš življenje, je pa težje zagotoviti prostor. Obratno je na lokacijah, kot je Ajdna, lahko zagotoviti prostor, težje pa življenje. V Kranju je torej problem prostor, ampak če bi mesto s svojo politiko v tem spoznalo svojo strateško prednost, potem bi bilo lažje.«

Spomnim se vašega velikega razočaranja, ko smo Kranjčani tako rekoč izgubili severno obzidje in drugo arheološko dediščino na področju nekdanjega hotela Jelen ...

»Na Zavodu smo investitorju dali pogoje, po katerih novozgrajeni objekt ne bi bil večji, kot je bil nekoč hotel Jelen. Tako bi ohranili ves nekdanji vrt s celotnim obzidjem v ozadju. Seveda je investitor imel velike ambicije – veste, kako se gradi danes, ko se kvadratura izkoristi do zadnjega metra – in je šel mimo območne enote direktno na republiški zavod v Ljubljano, kjer je bil projekt potrjen. Lahko rečem, da je to moj najhujši osebni poraz v poklicni karieri. Videl sem, kaj bi lahko Kranj dobil, pa tega niti občina niti država nista zaznali. Investitor je bil pripravljen odstopiti od projekta, če se mu povrne dotedanji vložek. A ni bilo interesa.«

Pri delu ste bili deležni tako veselih trenutkov kot razočaranj. Ne dvomim, da so bili prvi pogostejši?

»Drži, več je bilo veselja kot razočaranj. A ne zaradi kakšnih velikih projektov, ki bi ostali za menoj, ampak zaradi samega veselja do stroke, s katero se ukvarjam. Ko sem prejemal nagrado, sem rekel, da imam čisto vest, kar se tiče vloženega dela, ko gre za učinke tega dela, pa sem nekoliko v dvomih. Še vedno naletiš na ljudi, lastnike kakšnega arheološkega terena, ki mirne duše izigrajo zakon in dediščino uničijo. Nekaj, kar je dva tisoč let čakalo na ustrezno obravnavo, izgine v nekaj dneh. Nekdo zamahne z levo roko, kot da tako ali tako ni bilo nič vredno.«

Se odnos ljudi do kulturne dediščine v štiridesetih letih ni prav nič spremenil?

»Mislim, da ni nič bolje. Nasprotno – vsi posegi so danes mnogo bolj radikalni in hitrejši, kot so bili nekoč, hkrati pa ima vse večjo vlogo kapital. Poznate pa tudi tisto, da ima Slovenec rad kulturno dediščino, dokler je ta pri sosedu.«

Doktorsko nalogo z naslovom Od Karnija do Kranja ste zagovarjali razmeroma pozno, šele pri oseminpetdesetih, medtem ko današnji doktorandi ta del izobrazbe opravljajo že pri dobrih tridesetih, ko še niti niso resno vstopili v poklic?

»Ko sem prišel na zagovor, so me vprašali, ali sem doktorandov oče. Doktorat je sinteza mojega tridesetletnega dela, medtem ko so mladi obsojeni, da obravnavajo detajle. Včasih je veljalo, da je zbiranje šele prva faza, ki ji sledijo samostojne ugotovitve in študije. To je tisto, kar se od kandidata pričakuje.

Doktorat je ''zamujal'' tudi zato, ker sem družino vedno postavljal na prvo mesto. Dokler so bili otroci še majhni, si nisem mogel naložiti še dodatnega dela doma. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločil tako.«

Jeseni se boste upokojili. Kaj se bo zgodilo z vašim poslanstvom?

»Na Zavodu bom delo predal v dobre roke naslednici, arheologinji Juditi Lux. Sicer pa si predstavljam, da prehod med upokojence ne bo prehud. Poskrbel bom še za nekatere objave iz preteklosti, zlasti o grobišču iz Smokuča. Sodeloval bom pri projektih z Gorenjskim muzejem, vključen sem v strokovne izpite v okviru Univerze v Ljubljani … Mislim, da bom znal živeti tudi brez službe, brez poslanstva pa zagotovo ne. Najbrž bom do smrti v krajini opazoval, ali je kje kakšna gomila in naselbinska terasa.«