Pisati začnem, ko zaslišim ritem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: / sobota, 22. april 2017 / 16:41  

Pred dobrim tednom je pisateljica, filozofinja in publicistka Mojca Kumerdej v pogovoru z novinarko in literarno kritičarko Jedrt Jež Furlan v Mestni knjižnici Kranj predstavila svoj roman Kronosova žetev, za katerega je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Roman je nastajal na Bledu, kjer se konča tudi zgodba v njem. Se res konča, ali jo vedno znova živimo, le da v drugačnem času na drugačen način?

Prostor, v katerem piše, je svetel in ponuja lep razgled. »Od tam, kjer delam, želim imeti pogled ven. Zaprti in temni prostori me frustrirajo. Vedno moram imeti nekakšen izhod v zunanji svet,« je ob priložnosti o tem, kako je videti njen delovni kabinet, povedala Blejka Mojca Kumerdej, ena letošnjih šestih dobitnikov nagrade Prešernovega sklada, ki jo vsako leto ob slovenskem kulturnem prazniku podeljujejo za izjemne umetniške dosežke zadnjih dveh let. Po romanesknem prvencu Krst pod Triglavom (2001) in dveh zbirkah kratkih zgodb Fragma (2003) in Temna snov (2011) je pred dobrim letom izšel njen drugi roman Kronosova žetev.

Roman, ki je že takoj po izidu v kritiških krogih prejel številne pohvale in je bil že pred meseci ponatisnjen, se dogaja v izteku 16. in v prvih letih 17. stoletja. »V času, ko so bila upanja in zle slutnje, podprte s turškimi vpadi, kugo, vraževerjem in za v osnovi poganski in vulgarno krščanski srednjeveški um nepojmljivimi katastrofami, množicam vsakdanja hrana. Ob tem gre za čas, ko so v habsburških deželah in širše potekali boji za interpretacijo verske svobode. Kljub pravilu kogar zemlja, tega vera so ti pritiski dobili vrh v protireformacijskem gibanju z zažiganjem knjig in izgonu onih, ki niso pokleknili pred represijo,« je v obrazložitvi k nagradi Prešernovega sklada zapisal Matej Bogataj. In še: »Kumerdejeva piše o preteklosti, da bi pokazala na današnje stanje in poiskala pravzroke zanj, to je na naš hlapčevski odnos in upogljivost.«

Čas novih paradigem in reformacije

Je pisateljica s to prestižno nagrado bolj priljubljena, bolj bogata, bolj srečna, je uvodno vprašanje zastavila izpraševalka Jedrt Jež Furlan. »Deset let sem imela samo nagrado kristal vilenica za kratko zgodbo Pod gladino iz zbirke Fragma, potem pa se je kar naenkrat zgodilo; najprej Kočićevo pero septembra lani za srbski prevod knjige Temna snov, sledila je nagrada na Borštnikovem srečanju za dramaturško obdelavo tekstovne predloge uprizoritve Projektator, ki si jo delim z Lotosom Vincencem Šparovcem in Draganom Živadinovom, nakar je prišla še nagrada Prešernovega sklada za Kronosovo žetev. Sem samozaposlena v kulturi s statusom pisateljice, zato me vsaka finančna injekcija srednjeročno pomirja, da v miru lahko delam naprej. Ob tem sem že na začetku jeseni doživela precejšnjo medijsko pozornost in sem se šele 9. februarja spet vrnila v 'civil',« razmišlja Kumerdejeva, ki je nagrade seveda zelo vesela, ker gre za konsenz zelo široke umetniške in kulturne srenje. »Vesela sem velike odmevnosti, še zlasti ker gre za zelo kompleksen roman in ne zgolj za običajno linearno zgodbo. Sicer pa je Kronosova žetev v ustvarjalnem smislu moja preteklost, v zadnjem času so me v zvezi z romanom zanimale zgolj njegove predstavitve. Trenutno se skupaj z založbo Beletrina, kjer je roman izšel, pogovarjamo o prvih treh prevodih, v angleščino bo roman prevedla Rawley Grau, v srbščino pa Ana Ristović, ki je prevedla že mojo Temno snov. Dogovarjamo se tudi z nemško založbo.«

Odzivi na roman so tudi sicer dobri, čeprav se avtorica, kot pravi, ne ukvarja veliko z njimi. »Ne uporabljam spletnih omrežij, saj ob pisateljevanju pišem tudi publicistiko in za to resnično potrebujem mir. Sicer pa vsako leto obiščem festival Ars Electronica v avstrijskem Linzu, tako da sem obveščena o vseh posledicah raznih omrežij, zato svojo zasebnost ohranjam zase in mi ni treba biti informirana, kaj počnejo drugi. Taki pogovori so priložnost za srečanje z bralci,« ugotavlja pisateljica, ki v duhovitem tonu poudari, da ima roman zelo ekumenski učinek, saj se nanj pozitivno odzivajo tako deklarirani ateisti kot luterani, marksisti in drugi.

Torej združuje ljudi? »To sicer ni bil moj namen, ko sem pisala roman. Res pa je, da tudi še nisem imela priložnosti govoriti s tršo linijo rimskokatoliške cerkve, a sem dobila pozitivne odzive s strani katolikov, ki so bolj odprti glede tega. Pravzaprav se v romanu ne opredeljujem pro et contra glede koncepta Boga, ampak me zanima predvsem etično-filozofski odnos do sveta.« Prek obdobja, ki ga obravnava v romanu, piše tudi o sodobnosti, o nekih drugih časih, ki se ne navezujejo le na 16. ali 21. stoletje. Zakaj je za časovni okvir zgodbe vzela prav prelom iz 16. v 17. stoletje? »Takrat se pojavijo nove paradigme v znanosti, medicini, razbohoti se umetnost, kar je doživelo zelo močan odpor v cerkvi. To je obdobje protestantizma, ki je imelo tudi na območju današnje Slovenije zelo pomemben vpliv, saj so v tem času Primož Trubar in njegov krog poskrbeli za prve knjige v slovenskem jeziku. V nadaljevanju je konec 16. stoletja luteranstvo doživelo močan protiudarec v protireformaciji. Sicer je kazalo zelo dobro, a se je obrnilo drugače, o čemer lahko bolj utemeljene odgovore ponudijo zgodovinarji.«

V filozofiji doma, zgodovina za izziv

Pisateljica se ob pisanju romana ni posebej posvetovala z zgodovinarji in strokovnjaki za to obdobje, je pa prebrala in predelala ogromno gradiva, povezanega s tem obdobjem, kar si vsekakor šteje za precejšen podvig. »Vprašala pa sem za nasvet največjega poznavalca judovstva pri nas Klemena Jelinčiča, s katerim se že dolgo poznava. V 16. stoletju je cesar Maksimilijan prepovedal naseljevanje judov na področju današnje Slovenije, zato sem sama jude v zgodbo vpeljala kot tržaške trgovce. Potrdil je, da so tisti čas judje to v resnici tudi bili. Takrat se je menda mnogo judov iz Maribora preselilo v Trst,« pojasnjuje Mojca Kumerdej, ki ji je bila zgodovina še poseben izziv, medtem ko je v filozofskem smislu v tem obdobju mnogo bolj doma. Pri tem se ni zadovoljila zgolj z nizanjem in povezovanjem podatkov, ampak je morala zgraditi trdno strukturo z zapletom, da se je pri pisanju lahko sprostila kot pisateljica. Zadovoljna pa je bila z mnenjem enega prvih bralcev romana, še preden je ta izšel, zgodovinarja dr. Saša Jeršeta, sicer izrednega profesorja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v navdušenju Mojci dejal: »Tvoje 16. stoletje je moje 16. stoletje.«

V njenem pisanju o zgodovinskem obdobju pa odmeva tudi sodobnost. Smo se Slovenci že takrat delili? »Konec srednjega veka je prišlo do hitrih klimatskih sprememb. Če je bilo v srednjem veku še zelo toplo, je potem sledila hitra ohladitev, kar je vplivalo na poljedelske katastrofe, lakoto, po trgovskih poteh iz Azije je v Evropo prišla kuga, ki je pomorila skoraj polovico takrat že upehanega prebivalstva. V takem ozračju je bilo priročno najti jude za krivce. Pojavila se je potreba po reformiranju cerkve od znotraj, saj duhovščina ni živela v skladu z načeli vere. Odvod tega je bil protestantizem, ki se je po Evropi razširil v različnih oblikah in se pojavil tudi v naših krajih. Do takrat so že dvesto let te dežele oblegali Turki in so bile ščit ne le habsburškega, ampak tudi nemškega cesarstva. Prav nevarnost Turkov je služila kot pogajalsko sredstvo med habsburško oblastjo v Gradcu ter katoliki in deželnimi stanovi. Plemstvo, meščanstvo, del duhovščine so namreč pravico verske izbire pogojevali z odobritvijo davkov za obrambo pred Turki. Luterani, zlasti meščani in plemstvo so z vero širili slovensko besedo. Stranski učinek je bil torej tudi širjenje slovenščine.«

Kumerdejeva je spomnila tudi zanimivega naključja. Knjigo Kronosova žetev je prvič javno predstavljala ob 20. obletnici Založbe Beletrina 20. maja lani. Na isti dan v maju so leta 1595 inkvizitorji na Cvetličnem trgu v Rimu na grmadi sežgali luteranskega predikata Petra Kupljenika, ki je deloval v Radovljici, Lescah in Begunjah. Pet let kasneje so na istem trgu sežgali renesančnega misleca Giordana Bruna. »Kupljenik je na sojenju zahteval celo prevajalca v slovenski jezik. Fascinirajo me ljudje, ki so za pravo idejo pripravljeni tvegati, ki so se za to pripravljeni prestaviti iz cone udobja. Le tako je namreč mogoče v družbi narediti neki preboj,« je prepričana pisateljica.

Roman se konča na Bledu

Roman je nastajal približno tri leta. »Sočasno sem pisala in študirala. Morala sem temeljito predelati zgodovinsko obdobje novega veka, pa tudi kar se je dogajalo prej in potem. Kolikor je bilo delo zahtevno, pa lahko rečem, da sem v pisanju izjemno uživala, saj sem se ob tem tudi veliko naučila,« o pisanju razmišlja avtorica romana, »preden imam v mislih določen motiv oziroma vsebino zgodbe, moram zaslišati ritem, lahko bi rekla ritem telesa. Dokler ga ne začutim, se mi zdi, da nekako ne morem vstopiti v vsebino in začeti pisati. Pri tem romanu sem začutila sinkopirani ritem, izraz se pojavi v prvem in zadnjem poglavju. V medicini izraz pomeni kratkotrajno omedlevico, ko ti za sekundo, dve zmanjka zraka. To doživlja eden meni dragih likov v romanu pisar Nikolaj Miklavž Paulin.« Kumerdejeva ni napisala zgodovinskega romana, nasprotno – gre za sodoben, mogoče tudi političen roman, v katerem se izpostavi pisateljica 21. stoletja. Če bi pisala pred sto leti, bi pisala drugače. Seveda je v romanu tudi nekaj za tisti čas emancipiranih ženskih likov, zanje pa je večinoma značilno, da vse po vrsti poganja strast do védenja, do znanja.

Roman je pisan z dobršno mero ironije in je duhovit. V besedilu se vrstijo tudi briljantne pridige bodisi luteranov bodisi katoliških dostojanstvenikov. »Ali pišem skozi oči ženske, skozi moško perspektivo, pogled otroka, živali, robota … to mi niti ne olajšuje niti ne otežuje dela. Ko dovolj temeljito obdelam posamezni lik, imam občutek, da zgodba kar teče skozme. Kar nastane, je v enem kosu, v enem izlivu.«

Zaključek romana se zgodi na Bledu. »Konec je namerno zelo odprt in ljudje ga berejo na najmanj dva načina, tako da si vsak lahko izbere svojega. Sama se nagibam k pozitivnemu, optimističnemu načinu, ker se mi zdi, da si ta lik, katerega zgodba se prav tako konča na Bledu, to zasluži. Spet drugi mislijo, da se roman zaključi s predsmrtno blodnjo glavnega lika. Ampak v njegovi glavi je vendarle neka sreča.«

In kaj je zdaj v središču pisateljske pozornosti Mojce Kumerdej? »Moje zadnje pisanje je bila kratka zgodba za zbornik, ki je izšel te dni v okviru Slovenskih dnevov knjige. K sodelovanju nas je bilo povabljenih več avtorjev in avtoric, tema pa je bila nadzor. Imam kar nekaj idej za kratko prozo, kar pa se tiče daljše oblike, sem vraževerna, zato ne smem še nič povedati. Verjamem v to, da če začneš govoriti o novi zgodbi, novem romanu, se napetost in koncentracija, ki sta potrebna za pisanje, začneta pršiti. Zgoditi pa se mora ravno nasprotno, ko dobim motiv, se mora ta vedno bolj gostiti, in ko dobim še formo, potem začnem pisati.«