Velikonočni otok

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: / nedelja, 16. april 2017 / 11:55  

Bila je velikonočna nedelja, 5. aprila 1722, ko je na neznanem osamljenem otoku pristal holandski raziskovalec, morjeplovec Jacob Roggeveen in ga krstil za Velikonočni otok, ki je zdaj del Čila. Presenetila ga je negostoljubna obala, še bolj pa velikanski kipi, ki so jih domačini imenovali moai in so od 1995 vpisani v Unescovo svetovno kulturno dediščino. Zadnja odkritja kažejo, da nimajo več kot 1500 let in da so imele te velikanske glave z začetkom trupa tudi velikansko telo, ki se je zaradi erozije počasi pogrezalo v tla. Kaj bi nam lahko pripovedovali ti temni, mogočni mutci? Kako so te 60–80 ton težke kipe postavljali pokonci? Nekateri teh skrivnostnežev imajo v hrbet vrezana tudi znamenja nekakšne pisave, ki je še neraziskana, saj obstaja zanjo nekaj tez.

Otok naj bi naselili prvi prebivalci iz Polinezije okoli leta 400 našega štetja. Prvi val novih naseljencev naj bi trajal do 6. stoletja, drugi je sledil v 13. stoletju. Otok so imenovali Rapa nui. Ta osamelec brez koralnega grebena je 3265 km oddaljen od čilenske obale in 4251 km od Tahitija. Leta 2012 je živelo na njem 5806 ljudi.

Prebivalci so bili dobri kmetovalci, a prebivalstvo se je krčilo, ko so zaradi gradnje visokih lesenih odrov posekali vse gozdove in ni bilo mogoče več graditi velikih kanujev za ribolov. Lakota je bila nenehna gostja in je vodila tudi v kanibalizem. V 16. in 17. st. so perujski gusarji plenili prebivalce in jih kot sužnje naseljevali na velikih haciendah v Peruju. James Cook, ki je tudi raziskoval otok in otoške vode, je v ladijskih dnevnikih 1766–1770 zapisal:

»Zdi se, da je morje vsenaokrog osvobojeno rib, saj nismo ujeli niti ene in tudi pri domačinih se le redko najde kakšna riba.«

Otok ima obliko pravokotnega trikotnika. Na najdaljšem mestu meri 24 km, največja širina je 12 km. Podnebje je sicer subtropsko, a precej neprijazno. Otoške živalske vrste so izpodrinile pripeljane živali. Edini pravi dohodek prinaša turizem. Stara kultna mesta je mogoče obiskati le peš, na konjskem hrbtu ali s kmečkimi vozovi. Goste na velikih križarjenjih pripeljejo na kopno čolni. Majhno letališče, ena zdravstvena postaja, nekaj šol. Spominki in bifejčki. V kuhinji se pozna čilenski vpliv. Velikonočni otok, zanimiv, poseben, privlačen, a nič kaj prazničen.

Charquicán

Za 4–6 oseb potrebujemo: 500 g prekajenega govejega ali svinjskega mesa, 1 bučo, težko okoli 750 g, 1 veliko čebulo, 4 velike krompirje, 2 stroka česna, 1/8 l olja, 2 žlički čilija ali odmerek po okusu, 1 žličko popra, 1,5 žličke majarona, 1 ščep kumina, 1,5 žličke soli, 1 l čiste zelenjavne juhe.

Meso zrežemo na kocke in ga nato zmeljemo v strojčku za meso. Zelenjavo olupimo in jo zrežemo na kocke. Česen stremo. Čili popražimo na olju, dodamo čebulo, da postekleni, in meso. Pražimo 10 minut in mešamo. Dodamo zelenjavo in zalijemo z juho. Ko zavre, dodamo začimbe in kuhamo tako dolgo, dokler se krompir ne zmehča. Ponudimo v skledicah z dobrim domačim kruhom.

Pa dober tek!