Lovro

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / sobota, 1. april 2017 / 17:30  

Greh, 3. del

»Doma je bilo še zmeraj tako, da so bila nesoglasja med očetom in mamo otrokom, četudi smo bili že na pol odrasli, prikrita. Danes vem, da sta se starša prav zaradi mene pogosto prepirala. Oče je mami nenehno očital, da je ona kriva za moje gorje. Ona pa mu ni ostala dolžna, saj je trdila, da bi bilo vse drugače, če bi me bolj pogosto natepel.«

Cirila trdi, da se o razlogih za njeno ravnanje doma niso nikoli pogovarjali. Nihče se ni počutil krivega, govorili so, da je ona čudna. Pa da bi bilo vse prav, če bi znala malo potrpeti in če ne bi 'iskala pozornosti.' Enkrat samkrat se spomni, da je, enkrat februarja, samo zaradi nje prišla k hiši neka ženska, ki je bila doma izpod Jelovice. Mamo je prepričala, da ima Cirila neke vrste božjast, ki jo ona zna pozdraviti.

»Ko me je 'pregledala', je spremenila svoje prepričanje. Obrnila se je k mami in ji zatrdila, da me je obsedel hudič, da pa ga ona ne zna izganjati, kot bi bilo treba, naj pokličejo nekoga drugega. Mama ji je že dala nekaj denarja, zato je vztrajala, naj me ozdravi vsaj božjasti, če ne drugega. Morala sem se ji polulati v kozarček, potem pa mi je predpisala neko mazilo črne barve, s katerim me je mama vsak večer namazala po hrbtu. Spominjam se, da je mast lepo hladila, zato sem komaj čakala, da me namažejo z njo. Aprila pa, ko so pognale koprive, jih je mama nabrala, potresla po rjuhi, nakar sem morala leči vanje. Ne morem vam povedati, kako me je peklo. Kričala sem in se branila, a je poklicala na pomoč očeta, ki mi je potem s praga grozil, kaj vse bo naredil z menoj, če ne bom ubogala. Enkrat poleti mi je bilo 'zdravljenja' dovolj, v očetov nahrbtnik sem stlačila nekaj oblek, dodala še dve steklenici slivovke in odšla od doma. Tako in tako bi morala ponavljati osmi razred, kar pa se mi je zdelo brez pomena. Naletela sem na fanta, ki sta štopala na Jesenice v šolo. Beseda je dala beseda, nakar sem potegnila na dan slivovko in družno smo jo popili ter nato zaspali na eni od pokritih avtobusnih postajališč. Vse nam je bilo 'ravno', prvič sem kadila tudi cigarete. Dni, mesecev in let, ki so sledili, se ne spominjam več dobro. Redkokdaj, če sploh kdaj, sem bila trezna. Najraje sem imela bifeje okoli železniške ali avtobusne postaje. Že zarana sem si naročila kavo s smetano, potem pa je zmeraj kdo prisedel, mi jo plačal, nakar sva nadaljevala s popivanjem do večera, ko se je našel drugi, ki me je odvlekel k sebi. Vsak malo bolj trezni trenutek sem preklinjala, kajti takrat so se prebudili spomini in tisti, ki so mi 'zajebali' življenje, so se kot po filmskem traku zvrstili pred mojimi očmi. Nekoč se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Sedela sem na klopi v parku pred sodiščem v Ljubljani, ko prisede neka ženska in se začne z menoj pogovarjati. Pove mi, da ima doma odraslega sina, ki ni čisto pri pravi pameti. Reče mi, da bi mi plačala, če se za nekaj časa preselim k njim, da bi mu delala družbo. Prav, pa grem, sem vstala in šla z njo. Imela je rdečo škodo, ki je še zmeraj dišala po novem. Zapeljali sva se proti Domžalam, pa nič nisva govorili. Kar mi je bilo navsezadnje čisto vseeno. Dobila sem svojo sobo, ki je imela tudi kopalnico. Prvič po več letih sem se pošteno skopala. Všeč so mi bile brisače, ki so dišale po mehčalcu. Moram reči, da je bilo moje življenje mizerno, a takšne revščine, kot jo je živela ta družina, pa vseeno nisem okusila. Ne mislim v materialnem smislu, ker denarja so imeli kot pečka! Ves njihov svet, vse življenje se je vrtel okoli tega sina. Njegova soba je bila polna Startov, Playboyev in še nekaterih italijanskih pornografskih revij. Fant je imel zelo močan spolni nagon in mene so najeli zato, da mu bom za igračo. »Le na ta način ga lahko držimo pod kontrolo, sicer začne razbijati in postane nasilen,« se mi je opravičevala njegova mama. Povedala je tudi, da nisem prva, ki jo je pripeljala domov. V bistvu fant sploh ni bil naporen. Moteče je bilo edinole to, da sem mu morala biti na voljo tudi po petkrat na dan. Saj je opravil hitro, vendar sem se te tlake naveličala. In to čeprav so mi dobro plačali, pa še hrano sem imela in sobo. Ženska mi je kupila tudi nekaj spodnjega perila, ki ga prej praktično sploh nisem nosila. Po štirih, petih mesecih sem se poslovila. Preveč sem se začela dolgočasiti. Obljubili so mi, da mi kupijo televizijo, ki bi jo imela v svoji sobi, pa se mi res ni več dalo. V dno srca so se mi smilili, a nisem bila mati Terezija. Nisem še znala biti.«

Mogoče je imela kakšnih dvajset let ali še to ne, ko je spoznala nekoga, ki jo je odpeljal s seboj na kmetijo, kjer sta živela z mamo. Pisalo se je leto 1978 ali celo 1979. Prispela sta ravno ob uri, ko je njegova mama postavila na mizo koruzne žgance.

»Že na prvi pogled je bilo vse v hiši umazano, tudi ona je bila takšna, da se mi je obračal želodec. Verjetno tudi zato, ker se mi je glava, medtem ko sem lezla v breg, že malo razkadila. Pravi šok pa sem doživela, ko sem hotela naložiti žgance na krožnik, saj je iz njih prilezel na dan pravi ščurek. Mislila sem, da bo po meni od strahu in gnusa. Zagrabila sem svoj nahrbtnik in stekla skozi vrata. Nihče me ni niti poklical niti stekel za menoj. Očitno je bilo, da sta bila tako mati kot sin takšnih pobegov že navajena …«

Nekoč ko je bila spet vsega naveličana, je v Krpanu, gostilni v Logatcu, razmišljala, kaj naj naredi, ker se je bližala zima, ona pa ni imela kam, v Nedeljskem, ki ga je nekdo pozabil na mizi, je prebrala mali oglas o starejšem fantu, ki išče dekle. V oči ji je padel stavek, da 'njena preteklost ni pomembna'. Žensko, ki je stregla za točilnim pultom, je prosila za list papirja in za svinčnik. Brez razmisleka je temu fantu napisala pismo, razkrila mu je tudi vso svojo žalostno zgodbo.

»Vsega sem bila že naveličana: posedanja po lokalih, 'žicanja' moških za kozarec slivovke ali za prenočišče. Čutila sem, da bi bil že čas, da se umirim in pridem k sebi. Več kot teden dni sem se motala po Logatcu, ker sem upala, da mi bo tisti fant odgovoril. Pa mi je res! V pismo je priložil tudi denar, da bom imela za avtobus, si morete misliti! Ta gesta me je tako ganila, da sem se kar zjokala. Pozabil mi je priložiti fotografijo, tako da se mi ni niti sanjalo, h komu grem. V Celju sem zamudila avtobus do Šentruperta. Pa sem šla naprej kar peš. Vmes sem prespala nekaj ur na kozolcu, k meni pa se je stiskal domač pes, ki ga je prav tako zeblo. Lovro me je pričakal na avtobusni postaji. Priznam, ni mi bil čisto nič všeč, saj je bil zelo majhne rasti, tudi zelo drobnih kosti. A je imel topel stisk roke, to je odtehtalo, da sem šla z njim. Živel je s stricem, ki je bil zelo bolan, pa ga je moral negovati podnevi in ponoči. Ko sem možakarja, ki je stokal v postelji, videla, sem razumela, zakaj so vse Lovrove neveste takoj ušle od hiše. Če ne bi zunaj pritiskal mraz, kdo ve, kaj bi naredila. Že kmalu sem spoznala, da sem naletela na dve največji dobričini na svetu! Kadar Lovrovega strica niso mučile hude bolečine, mi je pripovedoval o sebi, Lovrovi mami, ki jo je povozil vlak, pa o Lovru, ki so ga zaradi dobrega srca ljudje samo izkoriščali. Takoj je videl, da sem težak alkoholik, rekel je, da se da s pogovorom vse pozdraviti. Na ves glas sem se zasmejala. Takšne neumnosti pa še ne. A se je kasneje zgodilo prav to. Lovro me je pripravil do tega, da sem začela govoriti o sebi. Zelo zdravilno je bilo. Bil je poln načrtov in zmeraj me je postavil v središče svojega vesolja. Že prvo plačo je dal meni z besedami, da mi zaupa. Nisem mogla verjeti! Takšnega človeka bi lahko pustil na cedilu samo človek brez srca!« je še dodala Cirila.

(Konec)