Ko se trese Vitranc

Kje so dnevi, ko je Kranjska Gora norela od evforije v osemdesetih letih. Takrat je dvakrat zmagal Bojan Križaj, enkrat Rok Petrovič in tresel se je Vitranc. Žal se Vitranc v zadnjem času omenja v zvezi s korupcijskimi aferami, zato želim preseči miselnost ljudi, da je korupcija nekaj, kar se odvija daleč stran, v davčnih oazah, v elitnih zaprtih krogih ali v zakonodajnih luknjah, torej vsem tem, kar je sleherniku nedostopno in nerazumljivo ter ustvarja občutek apatije in nezmožnosti, da bi ukrepali. Za ta občutek niso krivi samo politiki, ki z navideznimi ukrepi – predvsem represivnimi, ki na sistemski ravni malokaj spremenijo – delujejo v nasprotju z interesi države. Zanj so krivi tudi preštevilni novinarji, ki svoje delo sicer opravljajo v nezavidljivih, prekarnih okoliščinah, a vendarle jih to ne odvezuje od odgovornosti, da bi nam s svojim delom razkrivali stranpoti oblasti.

Ravno zato se pri svojem pisanju pogosto sklicujem na pomen maloštevilnih preiskovalnih novinarjev, ki javnosti omogočajo, da s pravimi informacijami pridobi samozavest v odnosu do vladajoče politike. Tokrat bom v tem smislu izpostavil članek z naslovom “Skrivnostni lastniki parcel pod Vitrancem”, ki ga je za internetni portal Pod črto pred časom pripravil Anže Voh Boštic, delno pa je izhajal tudi iz prispevka, ki ga je pripravil novinar Financ Aleš Perčič. Gre za nakup elitnih parcel pod kranjskogorskim smučiščem, za katere je kupec plačal 1,5 milijona evrov. Sledi o kupcu, ki so jih novinarji zbrali iz javno dostopnih podatkov, so peljale od Cipra preko Slovaške, Velike Britanije in vse do podjetja v Združenih državah Amerike, katerega lastništvo ni znano, je pa nedvoumno povezano s podjetnikom, ki je naše gore list, Urošem Ogrinom. Ta je pred časom razglasil osebni stečaj, večina terjatev do njega, ki štejejo v milijonskih številkah, pa je prešla v last slabe banke. Kar se tiče vsebine primera, se nadalje v podrobnosti ne bom spuščal, saj je članek še vedno javno dostopen, na tem mestu pa služi zgolj kot ilustracija.

Ilustrira namreč dejstvo, da se ravno zaradi netransparentnosti in nerazumljivosti tovrstnih finančnih malverzacij zdi, da gre za početje, ki je tako abstraktno in tako daleč stran, da sleherniku ne prinaša neposredne škode, čeprav to seveda ni res in čeprav se konec koncev odvija prav pred njegovim pragom – v njegovi vasi, mestu ali regiji. Prav zato ni dovolj denarja za zdravstvo, šolstvo, ceste in razvoj države. Preiskovalni pristop novinarjev nam tudi pokaže, da je informacije o tovrstnem dvomljivem poslovanju mogoče pridobiti že iz javno dostopnih podatkov, kaj šele iz podatkov, ki so na voljo organom pregona, finančnim institucijam in upravnim službam. Občutek nezmožnosti, da bi ukrepali, je torej zgolj navidezen, prav tako kot tudi občutek, da nam vse to ne prinaša neposredne škode.

Kot kaže, se bo morala prebuditi civilna družba in pritisniti na uradne institucije, da bodo na vladi videli, da je treba opraviti svoje delo, ne pa samo olepševati podobo skozi krizno komuniciranje z javnostmi. Tako pred nami poteka boj med dobro plačanimi PR-službami, ki imajo dostop do vseh podatkov, in prekarno zaposlenimi preiskovalnimi novinarji, ki se morajo z delom, ki je podobno kriminalističnemu, dokopati do podatkov in razkriti resnico. Le z razkrivanjem resnice bomo opozorili na napake in skupaj zatresli Vitranc ter pokazali, da hočemo dobro državi.