Cekar kruha

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. marec 2017 / 14:15  

Greh, 1. del

»Naša mama je za nas, otroke, zmeraj ko ni bila z nami zadovoljna, našla pravo zmerljivko: slab, nagravžno slab, hujši kot oče. S tistim, ki ga je doletelo, da je slabši kot oče, je ni imela milosti. Pa sta bila na zunaj zgleden par. Vaščani so ju hvalili, da sta oba umna gospodarja, zelo delovna, da smo poštena družina. V resnici pa sploh ni bilo tako,« se spominja Cirila.

Pri hiši so bili štirje. Dva fanta in dve dekleti. Četudi med najstarejšim in Cirilo, ki je bila najmlajša, ni bilo več kot dobrih osem let razlike, so odraščali malodane vsak zase. Fanta sta morala že zelo zgodaj pomagati očetu, ki je bil zidar. Jemal ju je s seboj, mama pa jima je za v šolo pisala opravičila, da sta bila bolna.

»Zanimivo je bilo, da otroci nismo smeli lagati. Če sta nas starša kdaj zasačila, je bilo joj. Prej in potem sta bila ata in mama drug do drugega kot pes in mačka, pri takšnih stvareh pa sta stopila skupaj. Tako smo se otroci že zgodaj naučili, da so lahko laži takšne in drugačne. Nekaterih se nam ni bilo treba niti spovedati pri spovedi. Enako je veljalo, če smo otroci kakšno stvar našli in se je, ko smo jo pokazali očetu, njemu zdela še uporabna, nam je zmeraj rekel, da moramo o najdbi molčati. Da je tisti, ki jo je izgubil, že vedel, zakaj jo je. Drugače pa smo tudi med tednom pogosto molili rožni venec, kar pa mi je bilo sploh skregano z logiko. Oče je bil daleč naokoli znan kot moški, ki je rad gledal za ženskami. Zgodilo se je celo, da so mu nekatere zidarska dela plačale kar v naturalijah. V tem grmu je tičal zajec, da sta se z mamo grdo gledala. A ker mama ni bila v službi in je bila odvisna od očetovega denarja, je morala molčati. Kasneje, ko je tudi mene zaneslo na kriva pota, sem po gostilnah, kjer sem preživela dobršen del življenja, slišala marsikatero sočno zgodbo na očetov račun,« se spominja Cirila.

Rojena je bila leta 1958, menda zadnja v tisti vasi, ki ji je vaška babica pomagala na svet kar doma. Ob rojstvu je imela popkovino zavito okoli vratu, ker ni takoj zadihala, so že mislili, da je po njej. Mama je ni preveč marala. Morda zato ne, ker se je govorilo, da je neka druga ženska rodila Cirilino polsestro le kakšen mesec prej. Pogosto je bila tepena, tudi za prazen nič. Starejša sestra je bila še preveč otročja, da bi jo zaščitila, brata sta bila pa tako in tako ves čas zdoma. Če ne z očetom pa v šoli. Za učenje jima ni bilo, saj sta že pri desetih letih vedela, da ju v življenju ne čaka drugega kot zidarski poklic. Cirilina sestra Zdenka je sanjala, da bi postala kuharica, vendar se ji želja ni izpolnila. Ker so imeli doma nekaj zemlje, štipendije ni dobila – in svoje sanje je morala lepo zakopati ter oditi v službo.

»Ko je še ona odšla od doma, sem bila doma zelo osamljena. Mama se je komaj kdaj zmenila zame, če že, me je nagnala h kakšnemu delu ali pa me je zmerjala, da sem 'slabša kot oče'. Kaj je že takrat imela v mislih, ne vem. Kadar je pekla kruh, je en hlebec kar sama odnesla župniku. Nekoč pa se je slabo počutila, spet je imela vnetje ušes, kar ji je šlo zelo na živce. Dala mi je kruh v cekar ter mi zabičala, naj ga oddam samo župniku, nikomur drugemu – češ da ga ne bo kdo šlatal z umazanimi tacami. Vrata v župnišče so bila odprta, a sem že na pragu na ves glas zavpila, da prinašam kruh. Tako kot mi je naročila mama. Župnik me povabi, naj kar vstopim. Pa sem šla po stopnicah navzgor, spominjam se, da je bilo zelo temačno in v nos mi je silil vonj po zatohlosti. Sedel je za mizo, sredi brez števila knjig na njej in po tleh. Obstala sem, ga še enkrat pozdravila in mu ponudila cekar v želji, da kruh kar sam vzame iz njega. To se je res zgodilo, vendar mi še ni dovolil oditi. Začel me je spraševati to in ono, zanimalo ga je, ali mi je kakšen fant všeč. Ogorčeno sem ugovarjala! Pri dvanajstih letih sem bila že dovolj stara, da sem vsaj približno razumela govorice, ki so se o očetu širile po vasi. Potem pa mi je namignil, naj pridem bliže. Da mi bo nekaj zašepetal na uho, kar ne sme nihče slišati. Brez razmisleka sem to storila, a takrat me je zagrabil okoli pasu in me na silo posadil na kolena. Spominjam se, da je imel roko hladno kot led, z njo mi je podrsal po obrazu in nato po prsih. Bila sem kot otrpla, niti dihati nisem mogla. Vstati in zbežati se nisem upala, saj so me vse življenje učili, da je treba starejše, zlasti župnika, spoštovati, ne glede na to, kar storijo. Nagonsko pa sem tiščala skupaj kolena, pa ne vem, zakaj. Prijel me je za eno, da bi mi jih razmaknil, a ni šlo. Začel mi je dopovedovati, da mi bo še žal, če ga ne bom ubogala, da bom šla živa v pekel. Nekaj časa sva se borila, nakar mi je razprl usta in vanje vtaknil prst z besedami, naj ga poližem. Močno sem ga ugriznila in medtem ko je zatulil od bolečine, sem skočila na tla ter zbežala skozi vrata. Na cekar nisem niti pomislila. Šele ko sem se vrnila domov, pa me je mama vprašala zanj, sem se spomnila nanj. Srce mi je razbijalo, bila sem še zmeraj vsa prestrašena. Pri studencu sem se umila in uredila, ker me je bilo sram, da bi me mama videla takšno, na pol razgaljeno. Ukazala mi je, naj se vrnem po cekar, a sem stala pred njo in odkimavala. Gledala sem v tla, tako da nisem videla, kdaj je priletela zaušnica. Grozila mi je, da bo povedala očetu, če je ne ubogam, a nič ni pomagalo. Strah, da bo župnik dokončal, kar je začel, je bil premočan. Vseeno pa se je mami zdelo čudno, da se obnašam tako neumno in trmasto. Vprašala me je, ali se je kaj zgodilo. Če me je med potjo napadel kakšen pes. To so bili časi, ko so bili psi pogosto odvezani in nemalokrat se je zgodilo, da so nas, otroke, obgrizli ali pa le ustrahovali. Odkimavala sem. Ko le ni nehala drezati vame, sem po tihem zajecljala, da me je župnik posadil na svoja kolena. Pa da mi je nekaj hotel storiti, pa da ne vem točno, kaj. Takrat pa se je mami čisto utrgalo. Začela je tolči po meni, iz ust ji je pršila slina in udarci so padali tako po glavi kot po telesu. Ves gnev in stud zaradi očetovih več letnih skokov čez plod mi je vrgla v obraz! Govorila je, da sem od njega podedovala najslabše od najslabšega, da sem kurba, prasica, da sem umazana, polna greha. Ko sem nemočna obležala na tleh, me je prisilila, da sem vstala, nakar se je preoblekla tudi sama in me odvlekla nazaj v župnišče. Tam sem morala pasti na kolena in se župniku opravičiti za vse umazane misli, ki so se mi motale po glavi. To je bil zame najstrašnejši dogodek v življenju! Četudi bi me rezali, mi trgali meso s telesa, tako grozno, kot sem se počutila takrat, se ne bi nikoli! Bila sem ponižana, da bolj nisem mogla biti. Sama sebi sem se gnusila. A mamine slepote še ni bilo konec. Zaradi mene se je skregala tudi z očetom. Ne vem točno, kaj mu je povedala, vem le, da me je po njenem ukazu natepel tudi on. Nihče me ni branil, pa sta bila doma tudi oba brata. Neprizadeto so me gledali, ko sem ležala ne tleh in se pokrivala z rokami v želji, da bi se zaščitila pred udarci. Niti predstavljati si ne morete, kako osamljeno, žalostno in ubogo sem se počutila. Nikogar nisem imela, da bi mi prisluhnil. Še huje! Poslej sem morala hoditi k spovedi vsak mesec in nad mojimi 'pokvarjenimi' mislimi je mama skrbno bdela. Po tistem me je več kot dve leti glava neznosno bolela. Včasih celo tako zelo, da se mi je meglilo pred očmi. Ko sem pri kosilu omenila mami, je zinila, da zato, ker sem do vrha polna greha. In me hudobec z eno roko že vleče v kotel, ki ga ima pripravljenega v peklu zame. Nekoč, ko je bilo zelo hudo, sem v kleti, kjer smo imeli krompir, odkrila steklenico slivovke. Bila je že vsa prašna in okoli nje se je ovijala pajčevina. Zdelo se mi je, da je oče nanjo pozabil. Nagnila sem jo v upanju, da bo požirek pomagal pri mojem glavobolu …«

(Nadaljevanje prihodnjič)