Če delaš z veseljem, delaš dobro

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. februar 2017 / 09:02  

Nuša Ekar in Božo Grlj s Primskovega v Kranju sta partnerja v zasebnem življenju, pogosto pa se prepletajo tudi njune ustvarjalne poti na TV Slovenija. Ona kot scenaristka, on v vlogi režiserja – skupaj pa ubran umetniški tandem – sta pripravila že nekaj odmevnih dokumentarnih filmov: o vrhunskih slovenskih alpinistih, med drugim Mariji in Andreju Štremflju, alpskem smučarju Roku Petroviču, veslaču Iztoku Čopu, slikarju Hermanu Gvardjančiču, v decembru pa smo v dokumentarcu Ruska kapelica – Elegija pod Vršičem spoznavali zgodbo o ruskih vojnih ujetnikih, ki jih je pred stotimi leti pod Vršičem zasul plaz.

Kopija dokumentarnega filma Ruska kapelica je pred dnevi potovala s predsednikom Pahorjem na obisk v Rusijo v paketu priložnostnih daril predsedniku Putinu. Film se tudi konča z njegovim obiskom julija lani v Sloveniji in nagovorom pri Ruski kapelici. Je zgodba za vaju že oddaljen spomin?

Nuša: »Nasprotno. Dokumentarni film, ki smo ga v celoti posneli lani, se je močno zasidral vame. Tako tema kot ustvarjanje filma bosta v meni še nekaj časa ostala zelo živa.«

Božo: »Ob Putinovem obisku v Sloveniji sem bil tudi režiser prenosa pri Ruski kapelici, saj sem vedel, da bom določene kadre uporabil tudi za dokumentarni film. Prenos smo zato snemali s šestimi kamerami, saj sem želel imeti posneto celotno dogajanje. Kar se tiče kopije filma sva z vodjo protokola Ksenijo Benedetti prišla na idejo, da bi bilo to lahko lepo darilo Putinu, saj je bil tukaj in konec koncev v filmu tudi nastopi. Nekaj DVD-jev smo namenili tudi slovenskemu veleposlaništvu v Moskvi.«

Nuša: »Zanimivo pri tem je, da je Ruska kapelica najbolj zahodni sakralni objekt ruske pravoslavne cerkve v Evropi, pa še njen zavetnik je sv. Vladimir.«

Vajine skupne filmske projekte v zadnjih desetih letih lahko preštejeta z dvomestno številko, mar ne?

Nuša: »Doslej sem napisala scenarije za štirideset dokumentarnih filmov, ki sva jih naredila skupaj z Božom, on pa ima za seboj že več kot sto režij dokumentarnih in igrano-dokumentarnih filmov.«

Nuša, zdaj ste mi ukradli vprašanje, ali je Božo k dokumentarnim filmom presedlal predvsem z vašim prihodom na televizijo. Mar ni pred tem režiral športnih prenosov in zato doma manjkal ob koncih tedna?

Božo: »Ko po določenem času delo na nekem področju postane rutina, ga običajno zamenjam. Veliko sem delal v informativnem programu, aktualne dokumentarce, oddaje, kot so Dosje, Mednarodna obzorja, volitve, srečanja, npr. Busha in Putina na Brdu ... V nekem obdobju sem nov izziv res našel tudi v športnih prenosih. Kasneje sem se preusmeril k žanru dokumentarnih filmov, s katerimi sem tudi začel, ko sem prišel na televizijo. Prvega sem še kot študent leta 1980 posnel o delavcih iz drugih republik v Sloveniji.«

Nuša: »Športni prenosi zelo specifičen televizijski žanr. Božo je ta čas eden redkih režiserjev na televiziji, ki obvlada vse žanre.«

Nuša, kako ste vi začenjali svojo televizijsko kariero?

Nuša: »Sama sem šla po klasični poti, na televizijo sem prišla kot novinarka in najprej delala za Slovenski magazin, potem za različne oddaje, tudi Tednik. Ko sem se pridružila Kulturno-umetniškemu programu, katerega del so tudi dokumentarni filmi, sem vedela, da je to pravo delo zame. Takratna urednica Alma Lapajne je v meni videla večji potencial in me je vselej spodbujala pri tem. Najin prvi skupni dokumentarni film je bil leta 2008 Marija in Andrej o zakoncih Štremfelj, naših priznanih alpinistih.«

Gore in vrhunski alpinisti so kar pogosto vajina tema ...

Nuša: »Po Štremfljevih je res sledila serija alpinističnih filmov o himalajskih vrhovih in predvsem ljudeh, ki so odhajali tja. Ampak teh dokumentarcev nikoli nisva delala zaradi aktualnega dogajanja, ko pišem scenarij, me vedno zanima posamezna zgodba, fenomen alpinista, za kakšnega človeka gre, kaj doživlja, kaj se mu dogaja tam na osem tisoč metrih nadmorske višine.

Pri vsakem filmu sva želela narediti nekaj več. To niso filmi za alpiniste, oni imajo tako ali tako neki poseben pogled na to, kar delajo. Mi moramo zgodbo narediti privlačno za gledalce, zato me bolj zanima, kaj za vraga nekoga vleče v ekstremne razmere Himalaje. Je to iskanj svetega grala, gre za mit o Sizifu ali pa alpinisti zgolj hrepenijo po vrhu. Že dlje časa imava v mislih film o Nejcu Zaplotniku.«

Božo: »Filmski portret je podoben slikarjevemu. Dober portretist bo na obrazu portretiranca znal videti posebnosti, ki jih bo na sliki poudaril. Midva v filmskih portretih prav tako iščeva posebnosti glavnega junaka – in iz njih potem sestaviva zgodbo. In te včasih dozorevajo zelo počasi. Tako recimo razmišljava o plesalcu Edwardu Clugu.«

Nuša: »Pa Rudi Šeligo naju še čaka. Iz njegove dramatike sem diplomirala na primerjalni književnosti.«

Kako nastajajo vajini skupni dokumentarni filmi? Predvidevam, da so prisotni tudi v domačem vsakdanjiku?

Božo: »Vsak film dozoreva sproti skozi najine pogovore. Včasih se veliko pogovoriva tudi med tem, ko se skupaj peljeva iz Ljubljane iz službe. Kadar delam z drugim scenaristom, pogovore opraviva v nekaj intenzivnih srečanjih, pri naju pa je snovanje filma razpotegnjeno na daljši čas.«

Je to prednost?

Nuša: »Vsekakor. Proces dela je skupen, od ideje do končne podobe filma. To je lahko velika prednost. Film bi moral vedno tako nastajati. Ker je to delo, ki ga imava oba zelo rada, tudi ni ovira za zasebno življenje.«

Božo: »Ko se mi porajajo ideje, jih najprej predlagam Nuši. In vsaka deseta je zagotovo tako zanimiva in izvedljiva, da vanjo zagrizeva.«

Nuša: »Pri pisanju scenarija se vseskozi držim načela, da gledalca nikoli ne podcenjujem. Vedno si prizadevam tudi, da dokumentarec ni le informativne narave, ampak je nekaj več. Tako recimo vključim liriko Lermontova ali balet Žar ptica Stravinskega, s katerim je nastopila starejša hči Lara, in s tem želim ponazoriti trpljenje Rusov. Komu s tem ponudiš dodano vrednost, komu pa predvsem estetski del filma. S tem zadostim obema.«

Naj gre za film o dogodku iz prve svetovne vojne ali pa o alpinistih?

Božo: »Določene zakonitosti dokumentarnega filma, ki se jim ne moreš izogniti, seveda obstajajo. A nama so te vedno zgolj osnova. Vsak naslednji pristop se razlikuje od prejšnjega.«

Nuša: »Zgodbe same narekujejo princip dela. Najini filmi morajo biti tudi v estetskem smislu dovršeni. Od tega ne odstopava. Seveda določene stvari delava skupaj, spet druge z drugimi sodelavci.«

Božo, vi ste na TV Slovenija tudi vodja režiserjev …

Božo: »Nekaj več kot eno leto. To je moja glavna služba, še vedno pa sodelujem tudi v drugih projektih. Res pa je tudi, da sem zdaj žal malo več v pisarni. Tudi zato dokumentarni filmi ostajajo za mojo dušo, naredim pa tudi kakšen prenos za ohranjanje kondicije.«

Ste kdaj razmišljali tudi o celovečernem filmu?

Božo: »Vsak, ki je končal študij filmske režije, ima željo, da bi enkrat naredil film – in tudi v meni je še vedno ta želja. Sam sem sicer začel s filmom, in sicer TV-dramo Sanjarjenje Pavleta Lužana, kar je bil ob koncu študija tudi del moje diplomske naloge. Sicer sem bil potem že v pogovorih za film z Bojanom Štihom, direktorjem takratnega Viba filma, a je žal prej umrl, tako da ni bilo nič iz tega. Ker potem nisem želel biti na plečih staršev, sem se zaposlil na televiziji, kar pomeni tudi, da prideš v odvisno razmerje in ni več ustvarjalne svobode, da bi delal samo tisto, kar bi želel. Delaš, kar ti delodajalec naroči. V hiši so takrat filme in nadaljevanke režirali sami priznani režiserji. Ko naj bi na vrsto prišla moja generacija, pa so začeli režirati ljudje izven televizijske hiše.«

Se v klasičnem novinarskem delu na televiziji niste prepoznali, Nuša?

Nuša: »Nisem. Po zaključku študija na Filozofski fakulteti sem razmišljala, da bi študirala še dramaturgijo, a sem prej spoznala moža, ki dela na televiziji, kjer se je za zdaj tudi moja pot končala ...«

V dokumentarni film Ruska kapelica sta z baletno točko vključila starejšo hči Laro. Kako na vajino delo gledata še Hana in Leni?

Nuša: »Predvsem jim s tem, kar delava, sporočava, naj se v življenju držijo poklica oziroma tistega, kar si res želijo delati. Edino to boš lahko delal dobro. Ob naju lahko spoznavajo, da lahko v službi delaš stvari, v katerih uživaš.«

Božo: »Punce so tudi sicer povezane s filmom, kar jih bo najbrž tudi determiniralo v prihodnosti. Film, televizija, gledališče, lutke, balet in seveda glasba, brez katere ne gre – to je pri nas vseskozi prisotno.«