Vino na solati

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. februar 2017 / 18:21  

Spomini, ki mrcvarijo dušo, 2. del

Obdobje, ki je sledilo, Renata poimenuje »zeleno-sluzasto obdobje«. »Za mamin poročni prstan sem morala žrtvovati uhane, ki mi jih je podarila krstna botra. Kasneje je mama trdila, da takšnih uhanov sploh imela nisem. Da si izmišljujem. Potem pa sem ji pokazala fotografijo, na kateri so se dobro videli …

Njega sem večkrat slišala reči, kako zaničuje mojo omo, obenem pa, da zelo težko prenaša mene. Mame njegove besede niso dosti ganile, saj tudi sama do naju z omo ni gojila kakšne posebne ljubezni. Mamo je povsem omrežil, ko ji je na Gorenjskem podaril hišo, ki jo je sam poimenoval 'vila'. Nad vhod je dal zapisati celo njeno ime. V njej sta za tiste čase prirejala razkošne zabave, na katere nisem bila vabljena. Ko se je leto obrnilo in sem imela rojstni dan, mi je mirno in brez čustev povedala, da zame ni darila. Da sem od nje že tako preveč dobila.«

Čas, ko je Renata odraščala in v zmedi, v kateri je iskala samo sebe, je bil drugačen. Danes si zlasti mlajše generacije niti v najbolj drznih sanjah ne morejo predstavljati, kako drugačen. V preobilju, v katerem živimo, so mnogi celo prepričani, da nam je tako 'lepo' bilo že od nekdaj.

»V stiski, v kakršni sem bila, sem poiskala svojega polbrata. Na skrivaj sva se sestala, njegovo fotografijo še zmeraj hranim, saj mi je zelo dragocena. Polbrat je umrl zelo mlad, imel je komaj 18 let, ko je njegovo življenje ugasnilo v prometni nesreči. Mama in očim sta v tem času prodala razkošno vilo in si zgradila hišo, v katero pa oma ni nikoli vstopila. Živela je ob občinski podpori v stolpu hiše, v eni hladni sobici, do katere so vodile strme, zavite stopnice. Pozimi jo je zelo zeblo. Včasih sem ji prinesla drva, ki sem jih na skrivaj izmaknila doma. Nekoč je tudi oma povedala hčerki, moji mami, da njen mož ni dober človek. O, kako hitro jo je doletela njegova maščevalnost! Uboga reva, ki že tako in tako ni imela lastnih prihodkov, je bila pahnjena na rob preživetja. Moram povedati tudi to, da ji je oblast že takrat, ko so dedka zaprli, ker naj bi bil kriv za smrt nekega partizana, vzela pokojnino, četudi je imel ded več kot štirideset let delovne dobe.

Omenila sem že, da sem imela tudi očeta, vsaj na rojstnem listu je zabeleženo njegovo ime, čeprav je ljudski glas ves čas trdil, da je bil nekdo drug. Kljub vsem govoricam sem do tega moškega občutila neko naklonjenost, nežnost. Ko je zbolel, sem ga obiskala v bolnišnici. Brez besed me je stisnil za roko, več ni zmogel. Na občini sem potem izvedela, da po njem ne dobim ničesar. Še hlače, ki jih je imel na sebi, niso bile njegove. Žalostno. Njegova žena je vse imetje prepisala na svojo nečakinjo. Šokirana, da bolj nisem mogla biti, še izvem, da ga je očim v maminem imenu tožil, da je moral, revež, plačevati zame alimente. Ki jih, seveda, nisem nikoli niti videla! Takrat mi je šele bilo jasno, zakaj sta se starša na vso moč upirala temu, da se poročim! V pogodbi je bilo namreč zapisano, da s poroko očetove obveznosti do mene usahnejo. Ko se je to dogajalo, sem bila že študentka. In čeprav mi je mama na vso moč branila, tudi z grožnjami, sem se poročila. Vseeno pa vseh ostalih intrig in prevar, ki jih je imela v rokavu, nisem spregledala. Tako sta naju z možem pregovorila, da se nastaniva v njuni hiši – z izgovorom, da bo sicer očim plačeval previsoke davke. Ko sem rodila prvo hčerko, sem spoznala, kako sem se dala zvleči na limanice! Začela sta si jo prisvajati, kot bi bila njuna, ne moja. Sta to storila zato, ker mama ni mogla imeti več otrok, očim pa ji je to nenehno očital?

Srce mi krvavi, ko vam tole pripovedujem. Si predstavljate, kako bi se počutili, ko bi vam lasten otrok govoril, da niste njegova mama? Da je njegova mama – babica?! Očim jo je pri takšnem razmišljanju še spodbujal. Šele danes, po toliko letih, razumem, zakaj je bil mož razočaran, prizadet in ranjen. Zaradi vsega hudega, kar je doživljal v tej hiši, se je z leti vdal pijači, ob kateri je pozabljal na gorje, ob katerem je bil povsem nemočen. Med nama se je prepad iz leta v leto večal, saj, žal, ni nikoli želel odkrito spregovoriti o težavah, ki so nama sicer bile skupne, a o njih nisva govorila. Vedno pogosteje se je vračal domov, k staršem, celo jedel je tam. Le zame in za hčerko je v tisti hiši zla vseeno plačeval najemnino. Bila sem mlada učiteljica, ki ni dobila službe – tudi zaradi očimovih zvez in poznanstev. Bil je eden od najbolj pomembnih in znanih udbovcev. V letih trpljenja sem se naučila, da ta nikoli ne spi. Le drema. In udari, ko se ji stopi na žulj. V želji, da bi naša mlada družinica zaživela skupaj, sem sprejela službo učiteljice v neki oddaljeni vasici, bogu za hrbtom, na Dolenjskem. Preden sem odšla tja dol, sem napisala prošnjo za vrtec. Srčno sem si želela, da bi hčerko vsaj malo umaknila izpod kvarnega vpliva mame in očima. Čakala sem na odgovor, a ga ni bilo. Takrat sem verjela, da čakam zaman zato, ker nisem nič vredna, ker vodstvo v vrtcu to dobro ve in me ignorirajo zgolj zato, ker si drugega ne zaslužim. Moja samopodoba je bila tako nizka, da sem bila že čisto na tleh. Za trenutek sem zagledala lučko na koncu tunela, ko so mi povedali, da mi v novi službi pripada tudi stanovanje. Bila sem presrečna! Hčerko sem vzela s seboj, nanjo je pazila gospa, ki je živela blizu šole. Tudi mož je prihajal na obiske. Počutila sem se srečno in zadovoljno, četudi se je mož vedno znova vračal domov, k staršem, ker so bile avtobusne zveze zelo neugodne. Ko se danes pogovarjava s hčerko, jočem, saj čutim odtujenost. Moram reči, da sta mi jo mama in očim kasneje ponovno ugrabila. Kako je mogoče, da se obdobja v tistih hribih, ki smo ga preživeli skupaj, sploh ne spomni več? Ne morem razumeti, kako jima je uspelo, da sta jo prepričala, da sem jo zapustila in zanemarila, da sta bila onadva njena edina in zveličavna rešitelja?!«

Kar nekaj časa je minilo, preden je Renata dobila službo bliže domačim krajem. Medtem je tudi diplomirala na Filozofski fakulteti, družinica pa se je preselila v lastno hišo, ki pa je imela eno samo napako: stala je preblizu bivališču mame in očima. Spet sta jih dobila v svoje kremplje. Prihajala sta vsak dan, hčerko sta poklicala k sebi takoj, ko je prišla iz šole. Navezovala sta jo nase in jo ščuvala proti Renati.

»Nekoč me preseneti, ko mi reče, da bi bil že skrajni čas, da se ločim. Nisem mogla verjeti lastnim ušesom. Otrok je ponavljal še druge nesmisle, ki so mi drobili srce na drobne koščke. Spraševala sem se, kakšno moč ima zlasti očim, kakšne metode, s katerimi pere možgane mojemu ubogemu otroku?!«

Renati je postalo marsikaj jasno šele potem, ko je bilo že prepozno. Mož ji je umrl pred štirimi leti in takrat se je očim, s katerim pred tem dolgo časa ni govorila, izdal. Tudi on je bil že bolan in slutnja smrti je v njem budila številne strahove. Z nemalo groze jo je vprašal, ali je morda on kriv za prezgodnjo smrt Renatinega moža. S trepetajočim glasom ji je tudi priznal, da je njeni hčerki med kis, s katerim je polival solato, dodajal vino, ko je bila še otrok, v želji, da bi bila bolj dovzetna za njegov vpliv.

(Nadaljevanje prihodnjič)