Odšla je

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. februar 2017 / 12:36  

»Tamladi« in »tastari«, 2. del

»Stopnišče je smrdelo po urinu in iztrebkih, saj je koš za pasje odpadke bolj redko praznila. Bilo je konec maja, ko je tega psa, za katerega je menila, da je lepo vzgojen, začela spuščati na dvorišču. Sosedje so šli v zrak! Mnogi so imeli tudi majhne otroke – in verjemite, niti malo jim ni bilo všeč, ko se je tista zverina zapodila mednje!

Kazalo je, da bo v soseščini izbruhnila prava vojna,« nadaljuje Katica. Ob spominu na tiste dogodke jo še zmeraj stisne pri srcu. »Nobena lepa beseda ni pomagala, Živa je trmasto vztrajala, da ima njen pes enake pravice kot vsako drugo živo bitje. Še huje: eni od sosed, ki je bila še posebno občutljiva, saj je dobila otroka po več kot 15-letnem trudu, je zabrusila v obraz, da je njen pes enako vreden kot otroček, ki ga je rodila. Z možem sva iz dneva v dan postajala večji živčni razvalini, a bila sva brez moči. Če sem stopila do sina, kadar sem ga videla samega, je zbežal stran od mene. Ne jok ne solze ne prošnje – nič ni pomagalo.«

V najtežjih trenutkih se je zgodila še ena nesreča. Sinovo prvo dekle je poskusilo narediti samomor. Janjini starši, ki niso vedeli, da ima Peter že drugo, so ga poklicali, naj jo obišče, ker si ga Janja želi videti. Ni šel, ker mu Živa ni dovolila.

»Obiskala sem jo samo jaz. Nisem imela srca, da tega ne bi storila, saj sem jo imela še zmeraj rada. Ko me je vprašala, kje je Peter, sem se ji zlagala, da ga ni doma. Upala sem, da ne bo želela izvedeti podrobnosti. Res ni. Z njo sem ostala v stikih, a je bil vsak obisk eno samo mučenje. Bolezen je, žal, spremenila tudi njeno družino. Edino uteho sva z možem našla v vnučki, ki je bila in je še velik sonček. Dan za dnem opazovati sina, ki je moralno propadal pred našimi očmi, ni bilo lahko. Čisto ga je spremenila. Če ji je slučajno prišlo na ušesa, da se je pogovarjal z menoj, je že bil ogenj v strehi.

Nekoč mi je pripovedoval, kako je ne sme motiti, ko pije kavo. Postreže ji jo lahko, a se mora potem umakniti. Menda zato, ker ona potrebuje mir pa tudi z njim se nima kaj pogovarjati. Ko sem ga vprašala, zakaj vse to prenaša, je skomignil z rameni, se obrnil in šel. Imela sem občutek, kot da se je odločil, da že v tem življenju dela pokoro za vse morebitne grehe, ki jih je že ali ki jih še bo storil. Nekega dne pa je kot strela z jasnega padla zahteva o prepisu stanovanja na sinovo oziroma tudi na Živino ime. Videla sem, da tokrat sinu ni vseeno. Tej zahtevi sem se uprla! Pa ne toliko zaradi njega kot zaradi hčerke. Kdo ve, kaj bi storila z njo. Lahko bi jo celo izrinila iz prizidka, zmožna sta bila vsega. Moj ubogi sin je poklapano povesil ramena. Prešinilo me je, da se revež svoje punce boji! Kdo ve, kaj mu je ta ženska storila, da je postal takšen?! Mislila sem, da smo si povedali, kar smo si morali, a sem se zmotila. Čez dobre pol ure v spodnje prostore privihra Živa. Že pri vratih me je začela zmerjati – mož je bil nekje zunaj, pa ga nisem mogla niti poklicati. Iz njenih ust so letele zmerljivke in žaljivke, tudi tiste najbolj umazane in nizkotne. Nazadnje, ko je videla, da sem neomajna, mi je zagrozila, da bo nadme poslala odvetnike, ki bodo dosegli, da sinu izplačam dediščino, s katero si bosta potem kupila stanovanje nekje drugje. Ko je videla, da sem še naprej nema, je dodala, da pozna sodnike, ki me bodo zmleli v prah in mi pobrali še tisto malo, kar imam. 'Sedaj pa pojdi in se v moje stanovanje nikoli več ne vračaj!' sem zakričala in dvignila skledo za solato. Z veseljem bi ji jo vrgla v obraz, če se ne bi obrnila in izginila. A izsiljevanja še ni bilo konec! Niti teden ni minil, pa sva z možem že dobila pismo od nekega odvetnika. V njem je pisalo, da sva z možem dolžna izplačati dediščino tudi sinu. Pisanje je bilo tako otročje in brez zveze, da mi je šlo na smeh. Mož je pobrskal po internetu, vendar podpisanega odvetnika ni našel nikjer. Ta podtaknjena podlost mi je strla srce. Mož me je moral odpeljati k zdravniku. Ker se osebno dobro poznamo, mu nisem upala povedati, kaj se je zgodilo. Predpisal mi je neke tablete, a jih, ko sem prišla k sebi, nisem jemala. Kdo bi pa potem pazil na vnučko?! Odločila pa sem se, da o vsem, kar se v našem delu hiše dogaja, zaupam hčerki. Nekaj je sicer že vedela, vsega pa ne. Zet je bil čisto zgrožen. Nikoli se ni želel vtikati v naše zdrahe, na daleč se jim je izogibal, zato je bilo slišano zanj še toliko hujši šok. Predlagal nam je, da se pozanima še za drugo plat, zato se je naslednji dan povabil k Živi na kavo. Kljub temu da je bila pod našo streho že dve leti, še ni prestopil praga. Natrosila mu je cel kup laži, ob katerih so mi šli lasje pokonci. Menda sva ji z možem hotela zastrupiti psa, na vrtu sva mu nastavila poginulo mačko, polno nekega strupa, zapiramo ji toplo vodo in podobne neumnosti, ki normalnemu človeku ne bi padle na pamet, kaj šele takšnemu, ki ima dve diplomi. Se oproščam, če zvenim zlobno, a tako je! Po tem pogovoru sta se začela prepirati tudi Živa in Peter. Kaj vse sva z možem morala poslušati! Strop je bil, žal, odličen 'prevodnik' vsega, kar se je zgoraj dogajalo. Potem se je zgodilo neizbežno: očitno je prekipelo tudi sinu, saj se je nekega dopoldneva, ko nje ni bilo doma, odselil. K meni je prišel le toliko, da me je objel in prosil, naj mu odpustim. Dejal je še, da če bi ostal še samo en dan, bi se mu zmešalo. Čudno se mi je zdelo, zakaj gre on, saj je tukaj doma. 'Ona noče,' je bil kratek. Po njegovem odhodu je postalo še huje. Začeli so prihajati različni moški, ki so parkirali kar na dovozu. Zgodilo se je tudi, da je sama izginila za več dni in v tem času je nesrečni pes tulil in zavijal, da nihče na ulici ni mogel spati. Ko jo je mož prosil, naj ga da v zavetišče, se je postavila predenj z besedami: 'Če vas še ni nihče zjebal, vas bom pa jaz.' Sem in tja je nastopilo obdobje krajšega miru. Ona se ni brigala za nas, mi pa zanjo ne. Prenehala je plačevati svoj del stroškov, poleti, ko so na vrtu dozorevali paradižniki in ostala zelenjava, je brez slabe vesti potrgala vse, kar se ji je zahotelo. Z možem sva že razmišljala, da bi na pomoč poklicala novinarje iz oddaje Tednik ali Preverjeno, pa hči ni dovolila te sramote. Jaz sem bila že tako na koncu z živci, da mi je bilo čisto vseeno, če nas – poleg sosedov – vlači po zobeh vsa Slovenija. Prišlo je poletje in s hčerkino družino smo šli za teden dni na dopust v eno od hišic v Čateške toplice. Bilo je zelo lepo, zlasti za moje živce, prav oddahnilo se mi je. Nekega poznega večera pa me pokliče sestrična, ki je v času naše odsotnosti zalivala rože in skrbela za hišo. 'Pridite domov, tamlada vam bo celo hišo razbila!' je razburjeno kričala v telefon. Z možem in zetom smo sedli v avto in se sredi noči odpravili domov. Pričakalo nas je žalostno stanje: Živa se je sicer odselila, a je s seboj odpeljala vse, tudi tisto, kar ni bilo njeno. Sama ali s kakšno tujo pomočjo pa je uničila ves parket, odmontirane in ukradene so bile pipe, ploščice v kopalnici pa so bile povsem uničene. Sesedla sem se na tla. Česa podobnega še vojska ne bi pustila za sabo! Mož me je objel, ter tolažil, da to, kar je storila, ni nič hudega. Da je le odšla in je nikoli več ne bomo videli. Zet je hotel prijaviti na policijo, a smo se po neprespani noči potem odločili, da raje ne. Dovolj je bilo gorja. Žal je stanovanje še danes prazno, sin se vanj ni želel več vrniti. In to me ob vsem hudem, kar smo doživeli, še najbolj boli.«

(Konec)