Najbolj dragocen v ambulanti je čas

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. februar 2017 / 09:12  

Igor Muževič je specialist družinske medicine, je tudi magister poslovodnih znanosti, magistrsko nalogo je naredil na temo motivacije mladih zdravnikov na področju dela družinske medicine. Leta 2015 ga je Združenje zdravstvenih zavodov razglasilo za naj zdravnika. Kot koncesionar dela v Domu starejših občanov v Kamniku. Je tudi predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, predvsem pa človek brez dlake na jeziku, ko se je treba zavzeti za pogoje in kakovost zdravniškega poklica.

Zadnje odmevno sporočilo ministrstvu, ki ste ga sprejeli zdravniki, povezani v sindikat Praktik.um, je, da ne boste več opravljali dela, ki presega zakonsko določena pooblastila izbranega osebnega zdravnika, vas je pa sistem silil v takšno ravnanje. Kaj pa je delo zdravnika družinske medicine?

»Zdravnik družinske medicine predstavlja prvi visoko strokovni kontakt s kakršnimkoli zdravstvenim problemom posameznika. To je najožja definicija. V resnici gre za bistveno več. Zdravnik družinske medicine je tisti, ki bi izmed vseh zdravstvenih delavcev nujno moral bolnika poznati najbolje in z leti razviti čim bolj zaupen odnos. Ljudje nimajo samo zdravstvenih težav iz medicinskih učbenikov, ampak tudi psihološke, socialne in ekonomske težave, ki pomembno vplivajo na zdravje človeka. Obstoj zaupnosti je temelj, ki ga nobena druga veja medicine ne more imeti v tolikšni meri. Ob dobro delujočem osnovnem zdravstvu in ustrezni obremenjenosti se lahko devetdeset odstotkov problemov reši že na primarni ravni.«

In kako je v praksi?

»Žal ni tako. V povprečju je 1900 opredeljenih pacientov na enega zdravnika, za strokovno ustrezno delo število ne bi smelo presegati 1200. Po predlogu zdravstvene reforme bo obremenitev zdravnikov z glavarino še naprej določal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar predstavlja kršitev podpisanega dogovora z zdravniki in stroko. Zaradi pomanjkanja časa za celovito obravnavo bolnikov in zaradi prekomernega sprejemanja tveganja, da bi spregledali kakšno pomembno obolenje, smo zato začeli bolnike skladno s strokovnimi smernicami pogosteje napotovati na sekundarni nivo z redno nujnostjo. Skladno s strokovnimi priporočili pa še vedno naredimo vse možne preiskave in preglede na nivoju osnovnega zdravstva.«

V predlogu zdravstvene reforme je izločena pravica do storitve drugega mnenja. Se strinjate s tem?

»Sem za to, da ta pravica ostane. Ne more biti sistem nad človekom. Vsak posameznik ima svoje probleme in bolezen predstavlja eno najhujših skrbi zanj. Tudi zdravnik je zgolj človek, ki ima kljub obsežnemu študiju omejeno znanje. Zdravnik sam mora biti zmožen povedati, da morda vsega ne ve in da bi bilo dobro, da še drug strokovnjak poda svoje mnenje. Razrešitev hudih skrbi mora soditi med temeljne postulate humanizma. Prepričan pa sem, da če je zaupanje med zdravnikom in bolnikom visoko in če ima zdravnik dovolj časa, bolnik večinoma ne bo izrazil želje za drugo mnenje. Trenutna zdravstvena politika pa namesto bolnika v ospredje postavlja vnašanje podatkov v računalnik.«

Kaj ni računalnik rešitev za sodobne e-storitve?

»E-recept je dobra zadeva, ker ne povečuje bremena, kot smo ga imeli s pisanjem z receptov v papirnati obliki. Tudi e-napotnica bo dobra rešitev, če se odpravi nekaj tehničnih nerodnosti, saj bodo lažje urejale čakalne vrste. Težava je v e-naročanju. Ideja e-naročanja se na prvo žogo sliši dobro. Zdravnik ali medicinska sestra bi skupaj z bolnikom uredila naročanje, ampak ta postopek terja veliko časa, čas pa je najbolj dragocena dobrina v ambulanti. Manj kot imamo časa za pogovor in pregled, večja je možnost, da kaj bistvenega spregledamo in bolnik lahko konča v bolnišnici ali še kaj hujšega. Zdravniki smo sicer sami predlagali, da se zapiše v zakon, da smo dolžni naročati bolnike, ampak zgolj tiste, ki tega zaradi splošnega zdravstvenega stanja ali socialno-ekonomskih razlogov sami ne bi mogli narediti. Ostalih 95 odstotkov ljudi se lahko naroči samih, ob težavah pa bi se lahko obrnili na administrativni kader najbližje enote ZZZS.«

Vi celo trdite, da menjavanje izbranega osebnega zdravnika škoduje zdravju pacienta. Kako to razlagate?

»Štirje temeljni stebri zagotavljajo kakovost osnovnega zdravstva: obseg različnih storitev, ki jih zna narediti zdravnik družinske medicine, dostopnost do teh storitev, kontinuiteta obravnave pri istem zdravniku in pa koordinacija obravnave oz. integracija med različnimi ravnmi, da se ne izgubljajo podatki. Največ dokazov je o koristih kontinuitete obravnave in dosegljivosti zdravnika družinske medicine, kar pomeni, da se bolnik pretežno zdravi pri istem zdravniku, ki ima na voljo dovolj časa, ne pa, kot se zdaj dogaja, da ima en zdravnik dela za tri ambulante, specializant dela samostojno brez nadzora, delajo zdravniki brez ustrezne licence. Ministrstvo pa edino večjo integriranost poudarja kot alfo in omego za vse rešitve in ravno za to področje je najmanj dokazov, da prinaša zdravstvene koristi prebivalcem. Za ministrstvo za zdravje so manj pomembni znanstveni dokazi kot tisto, kar piše v koalicijski pogodbi.«

In kaj piše?

»Na papirju že piše, da mora imeti vsak bolnik enostavno dostopnost do zdravnika. Za dostopnost pa mora imeti zdravnik normalne obremenitve. Normativ v tej državi za zdravnika družinske medicine ni nič kaj sofisticirano določen: predstavlja število prebivalcev, deljeno s številom zdravnikov. Če bi obstajal en sam zdravnik, bi ta moral skrbeti za dva milijona prebivalcev, kar zadosti potrebam, zapisanim na papir. Takšne administrativno določene obremenitve odganjajo zdravnike iz družinske medicine.«

Čakalne dobe so problem. Z novelo zakona o pacientovih pravicah se tudi čakanje pred ambulanto omejuje na trideset minut. Je to realno?

»Primarni in sekundarni nivo zdravstva sta glede tega neprimerljiva. Temeljni po­stulat v primarnem zdravstvu je, da ni čakalnih dob. Vsi pacienti morajo priti na vrsto takoj. Tudi mi zagovarjamo dostopnost, ampak ne na račun kakovosti, kar je na sekundarni ravni samoumevno. V ironiji sem že predlagal ministrici, naj tudi na sekundarni ravni naredi enako: preprosto naj prepove čakalne dobe. Če jaz lahko pregledam sto pacientov na dan, naj jih tudi klinični specialist. To je seveda bil cinični predlog.

Ne moreš pa v en zakon zapisati, da moramo pregledati vse bolnike isti dan, ne glede na število, in v drug zakon zapisati, da ne smejo čakati več kot 30 minut. To je fizično nemogoče.«

Predvidevajo se spremembe na področju koncesij ...

»V osnovnem zdravstvu bi vsak zdravnik moral imeti možnost delati kot koncesionar, tako kot to poznajo v večini od Slovenije bolj razvitih in solidarnih držav. Na sekundarni ravni pa obstaja možnost pojava 'moralnega hazarda«', ko bi koncesionar izbiral bolje financirane primere, medtem ko bi zahtevnejše in dražje primere poslal v bolnico. Na nivoju osnovnega zdravstva je to nemogoče, saj smo po zakonu dolžni vsem bolnikom, ki si nas izberejo, opraviti vse preiskave, ki jih nudi osnovno zdravstvo. Z novo zakonodajo se sistem koncesij počasi ukinja, poklic se bo še bolj reguliral.«

Ste bolj naklonjeni koncesijam, ker ste šli tudi sami med koncesionarje?

»Anketa Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije je pokazala, da so pacienti v povprečju nekoliko bolj zadovoljni s koncesionarji in z dostopnostjo koncesionarjev. Zaposlene v javnih zavodih frustrira, da imajo zgolj simbolični vpliv na organizacijski proces. Zdravstveni domovi so lahko perfektni, da ne bo pomote, ampak v primeru, da je zaposlitev tam prostovoljna izbira zdravnika. To pomeni, da je zdravnik notranje motiviran delati tam in da ni podrejen nemogočim zahtevam direktorja, ki pogosto nima ustreznih kompetenc in je politično nastavljen. Morate vedeti, da so ravno direktorji (ne vsi) z zakonodajo stimulirani, da ne zaposlujejo zdravnikov. Denar dobijo za zdravniške plače, ne glede na to, ali so zaposlili zdravnika. Temu rečemo fenomen mrtvih duš. Od zavarovalnice imajo npr. priznanih 10 programov, kar pomeni 10 zdravnikov, 10 sester ... zaposlijo pa 7 zdravnikov. Tri zdravniške plače ostanejo. In kam gre denar?

Razumljivo je, da so koncesionarji zaradi tovrstnih političnih anomalij v povprečju bolj motivirani in zadovoljni na delovnem mestu. Če koga moti zaslužek koncesionarja, naj v zakonodajo zapiše, da mora ustanoviti neprofitni zavod, da si koncesionar ne bo mogel izplačevati dobička.«