Grb, ki ga je dobil dr. Gregor Voglar Carbonarius de Wieseneck, ko ga je habsburški cesar Leopold I. leta 1694 proglasil za dednega plemiča (Arhiv RS, Ljubljana).

Dr. Gregor Voglar Carbonarius, dvorni zdravnik ruskega carja

Drugega februarja bo minilo tristo let od smrti dr. Gregorja Voglarja Carbonariusa, ki je bil dvorni zdravnik ruskega carja Petra I. Velikega.

O znamenitem zdravniku je napisal pisatelj Josip Jurčič povest, ki jo je imenoval Doktor Karbonarius in se žal predčasno konča kar v Ljubljani.

Gorenjsko zdravniško društvo podeljuje svojim zaslužnim članom priznanje dr. Gregorija Voglarja Carbonarius de Wieseneck, ki ga je leta 1998 prejel tudi pisec tega prispevka.

Dne 12. marca 1651 je na Voglarjevi domačiji v Naklem privekal na svet materi Alenki in očetu Martinu kot drugi od pozneje šestih otrok deček, ki so ga krstili za Gregorja. Fant je moral biti bistre glave, saj so ga starši z neuslišano željo, da bi postal duhovnik, poslali po končani kranjski osnovni šoli na gimnazijo v Celovec. Študij je nadaljeval najprej na graški jezuitski univerzi, kjer je postal doktor filozofije, nato pa v Bologni, v Rimu pa naj bi bil leta 1680 promoviran kot »Doctor Medicinae Universae«.

Kot zdravnik je najprej delal šest let v koroškem Pliberku, kjer se je posebno izkazal pri zatiranju kuge, izredno nevarne bolezni, ki je v tistih časih divjala po Evropi. Nato je deloval med drugim tudi v Radgoni, kjer leta 1683 poročil vdovo Marijo po zaradi kuge umrlem Matiju Fluherju, ki mu je rodila dve hčerki.

O bolezni kugi (pestis) so takratni zdravniki vedeli le to, da je strašno nalezljiva, saj so njenega povzročitelja odkrili šele sto let pozneje (Pasterella, pozneje Yersinia pestis, 1849). Med njenimi žrtvami je bilo mnogo zdravnikov. Bacil kuge se je vselej pritihotapil v Srednjo in Zahodno Evropo iz dežel Otomanskega imperija, kjer so to bolezen sprejemali kot »Alahovo kazen« brez kakršnih koli ukrepov. Nasprotno pa so habsburške oblasti strogo ukrepale po posebnem Kužnem redu (Infections Ordnung), ko so po potrebi požgali tudi kakšno hišo ali podrli most. Ob mejah s Turčijo, v Vojni krajini, pa so uredile posebne sanitarne kordone, kjer je bila najvažnejša štiridesetdnevna karantena, stroga izolacija popotnikov.

V službi pri ruskem carju

Naš doktor Voglar je bil pri svojem medicinskem opravilu tako učinkovit, da so ga štajerski deželni stanovi zaradi njegove velike strokovnosti in znanja nemškega, latinskega, italijanskega in »ilirskega« jezika priporočili habsburškemu cesarju Leopoldu I. (1640–1705), ko je ta iskal za svojega prijatelja, carja Petra I. Romanova (1672–1725) primernega zdravnika, ki bi odšel v trajno službo na ruski dvor. Tam je bil Voglar sprejet leta 1689. Njegova žena je s hčerjo prišla za njim v Moskvo šele čez domala deset let in je tam čez čas tudi umrla.

Ob prihodu v Moskvo ga je car bogato obdaril z denarjem in različnimi uporabnimi predmeti. V glavnem mestu Rusije je Voglar navezal proti volji ruskih oblasti stike s tamkajšnjimi jezuiti, ki so jih sicer dolžili, da hočejo pravoslavce spreobrniti v katoliško vero. Zaradi goreče privrženosti katoliški veri in zvestobi svojemu cesarju Leopoldu I. ga je ta leta 1694 povzdignil v dedni plemiški stan z lastnim grbom in imenom Carbonarius de Wiesenegg (»Oglar s travniškega vogala«). Obenem je bil imenovan za cesarskega svetnika. Očitno ga je habsburški dvor kljub njegovemu službovanju pri ruskem carju upošteval kot pomembnega zastopnika avstrijske monarhične oblasti.

Voglar se je kot vojaški zdravnik udeležil različnih bitk ambicioznega ruskega carja Petra I., pozneje imenovanega Veliki, ki je skušal kar se da razširiti svojo vladavino. Da bi prišel do Črnega morja, se je njegova vojska podala leta 1695/96 v bitke za Azovsko morje s krimskimi Tatari kot vazali Otomanskega imperija. Tu si je Voglar s svojo vnemo pri oskrbi ranjencev, še zlasti pa pri zatiranju kuge s preventivnimi ukrepi, prislužil visoko vojaško odlikovanje.

Pri slovitih zdravnikih

Peter Romanov je v že v mladosti pri druženju s tujci v moskovski »Nemecki« četrti občudoval civilizacijski napredek, ki so ga v nasprotju z Rusijo kazale zahodnoevropske dežele. Da bi jih pobliže spoznal, obenem pa pridobil čim več tamkajšnjih strokovnjakov, je leta 1697 organiziral tja veliko odpravo, v kateri je bil inkognito tudi sam, spremljal pa ga je poleg drugih zdravnikov in ranocelnikov verjetno tudi Gregor Voglar. Car se je zanimal za različna tehnična dognanja pa tudi za medicinske izsledke. Tako naj bi z Voglarjem obiskala poleg nekaterih drugih slovitih zdravnikov na Nizozemskem tudi anatoma Friedricha Ruyscha, ki se je bil proslavil s svojimi anatomskimi preparati človeškega ožilja, ki mu je vbrizgal vosek. Vladar je odkupil ne samo veliko takih preparatov, pač pa tudi navodila za sam postopek. Ko je ruska odprava leta 1698 obiskala Anglijo, je car sprejel v svojo službo veliko tamkajšnjih kirurgov in ranocelnikov ter lekarnarjev.

Med bivanjem v tujini so se Petru leta 1698 uprle elitne vojaške enote strelcev, ki so podpirale njegovo oblastiželjno polsestro Sofijo. Pri priči se je vrnil domov in zatrl upor ob neusmiljenem obračunavanju z udeleženci. Po pisnih pričevanjih je bil pri nekaterih zasliševanjih prisoten tudi Gregor Voglar, ki je imel po takratnih običajih nehvaležno in za zdravnika nevredno nalogo obujati hudo mučene obdolžence, da so postali sposobni za nadaljnje krute postopke. Po carski »ekskurziji« v Zahodno Evropo je ruska medicina zelo napredovala in se je postopoma približala takratnim medicinskim središčem. Mnogo ruskih študentov je odšlo na študij medicine v tujino.

Pozneje je Gregor Voglar sodeloval v carjevih vojaških operacijah proti Švedom, ki so postali s svojim mladim kraljem Karlom XII. glavni nasprotnik širjenja ruskega imperija proti Baltiku. Tako se je leta 1700 udeležil obleganja Narve, kjer pa je bil ujet in interniran v Revelu (danes Talin v Estoniji), kjer je potem še naprej deloval kot zdravnik. Od tam je Ruse zaprosil za denarno podporo, obenem pa jim je skrivoma pošiljal tajne podatke o gibanju švedske vojske. S posredovanjem habsburškega cesarja Leopolda so ga pozneje izpustili, tako da se je lahko spet vrnil v Moskvo, kjer je postal vladni tajni svetnik. Leta 1709 je bil v znameniti in odločilni bitki pri Poltavi, ko je ruska vojska dokončno premagala švedske sile. Voglar je deloval kot vojaški zdravnik še v drugih bitkah carja Petra za pribaltske teritorije, ki so bili zanj nadvse pomembni, saj je dal na tamkajšnjih močvirnih tleh leta 1717 zgraditi po zahodnoevropskih vzorih novo mesto Sankt Peterburg, kamor je iz Moskve premaknil prestolnico ruske države.

V visokih krogih

Kakšno je bilo življenje dr. Gregorja Voglarja v civilnem moskovskem življenju, je bilo doslej še malo raziskano. Vsekakor se je gibal v visokih krogih, saj je bil med drugim osebni zdravnik ne le carja, ampak tudi vplivnega carjevega generala in admirala ter svojega prijatelja Škota Patricka Gordona. Do leta 1714 je delal v moskovski civilni upravi, po 26 letih dela v Rusiji pa je zaprosil za odpust z namenom, da se vrne v domovino. Po mnenju zgodovinarja medicine dr. Petra Borisova naj bi prispel na Kranjsko sredi marca 1716, po drugih, starejših virih pa že v začetku decembra 1715. Ni pa dokazana njegova domnevna diplomatska naloga, češ da naj bi še prej odšel v Rim (k papežu?) na razgovore o morebitni združitvi katoliške in ruske pravoslavne cerkve, za kar sicer car Peter ni bil prav nič navdušen!

Po pisnih dokumentih je dr. Gregorij Voglar Carbonarius kmalu po vrnitvi v domovino hudo zbolel in mu ni pomagala niti pomoč znanega kranjskega zdravnika dr. Gottfrieda Heineja (tudi Heyne) in je tako umrl v Kranju 2. februarja 1717.

Darilo za dva vodnjaka

Že hudo bolan je dal 20. oziroma 21. marca 1716 sestaviti oporoko, ki je zelo natančno opredelila različne prejemnike njegove zapuščine s kar čedno vsoto denarja. V njegovem še do danes ohranjenem seznamu najdemo zdravniški instrumentarij, srebne predmete, knjige, listine in pisma, osebno orožje, obleko in različne uporabne predmete. Denar je namenil mnogim obdarovancem: več sorodnikom, sestram, nečakom in bratrancem, nekaj tudi različnim cerkvenim ustanovam v krajih svojega študija ter revežem. Nekaj naj bi ga šlo za letno štipendijo sinovoma nečaka Nikolaja Šinkovca, ki ga je kot 16-letnik spremljal na poti v Moskvo. Največjo vsoto, pet tisoč goldinarjev, pa je daroval rojstni vasi Naklo za zgraditev dveh vodnjakov s tekočo vodo sredi vasi.

Oddajte svoj komentar

Kranj 18°

oblačno
vlažnost: 71 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

9/19

sobota

9/20

nedelja

8/24

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

IZLETI / Šenčur, 19. oktober 2019

Krompirjeva Belica in Središče ob Dravi

OBVESTILA / Primskovo, Kranj, Žabnica, 19. oktober 2019

Meritve tlaka, holesterola in krvnega sladkorja

OBVESTILA / Primskovo, 19. oktober 2019

Meritve krvnega tlaka in srčnega utripa

PRIREDITVE / Sebenje, 19. oktober 2019

Odprtje obnovljenega igrišča Pod kostanjčki

PRIREDITVE / Kranj, 19. oktober 2019

Drobtinica 2019

PRIREDITVE / Cerklje, 19. oktober 2019

Davorin Jenko zbližuje in združuje

PRIREDITVE / Škofja Loka, 19. oktober 2019

Bosi po rosi

PRIREDITVE / Kranj, 19. oktober 2019

Proučevanje Svetega pisma

 

 
 

 

 
 
 

Od Jenkove smrti do rojstva / 08:09, 19. oktober

Poglejte fotografijo.

Še bedenje ob mrliču je bolj življensko.

Sova vložila ovadbo / 07:08, 19. oktober

Marjana so ujeli s prstom v marmeladi. Sedaj nam razlaga, da ga ni namočil v marmelado, ampak....

Podjetje Kobla ŽTG v stečaju / 07:06, 19. oktober

Naprave odstraniti in prodati za staro železo, ki je zelo iskana surovina. Na sidrišča stolpov pa namontirati klopce, da bodo turisti užival...

Mladost v primežu vojne / 20:36, 18. oktober

Sprejemljiv in umirjen komentar, čeprav iz "nasprotne strani". Znano je tudi, da bi se Tito s soglasjem Stalina povezal s Hitlerjem, da bi...

Sova vložila ovadbo / 16:55, 18. oktober

"Javno obračunavanje ustavnih sodnikov"----------------------Ta naslov zavaja. Zamegluje bistvo.Nobenega obračunavanja ni!Ustavno sodišče je...

Skupaj so še močnejši / 15:45, 18. oktober

Če sem prav razumel članek, vaja sploh ni pomembna.
Pomemno je kako se po vaji govori.

Mladost v primežu vojne / 07:44, 18. oktober

Ja, sem ga poslušal oz. gledal v oddaji Pričevalci, moder mož, priznam, pa tudi zelo naiven, če je računal na to, da se bodo zavezniki izkrc...