Dr. Ljubo Sirc je za vedno doma

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 27. januar 2017 / 13:54  

Jutri popoldne bodo na kranjskem pokopališču, kjer počivata njegova oče Franjo in mama Zdenka, pokopali častnega občana Kranja, pravnika in ekonomista, političnega zapornika v nekdanji Jugoslaviji in begunca dr. Ljuba Sirca. Vrnil se je v prvi dom in v zanj edino domovino.

Življenje dr. Ljuba Sirca, ki bi bil 19. aprila star 97 let, je zgodba o igrivem, vendar resnem otroštvu in mladosti v hitro se razvijajočem in življenja polnem Kranju, o njegovi domoljubni odločitvi za upor in prvih nesoglasjih glede vodilne vloge v njem, o partizanu v 5. Prekomorski brigadi ter o strahovitem, krivičnem trpljenju, ki ga je po vojni prestala Sirčeva družina. Krivica, ki ji je bila storjena, še do danes ni povsem popravljena. Dr. Ljubo Sirc je umrl v Veliki Britaniji 1. decembra lani. Njegova zadnja želja je bila počivati v domači zemlji, ob očetu Franju, ki je po trpinčenju v zaporu umrl leta 1950, in mami Zdenki, rojeni v prav tako kranjski industrijski Pirčevi družini, ki se je poslovila s sveta maja leta 1978.

Poteptani mladostni ideali

Mladi Ljubo Sirc se je v fantovskih letih, čeprav je bil sin industrialca, ki je v svoji tekstilni tovarni v Stražišču zaposloval tudi do 250 delavk in delavcev, navduševal nad demokracijo, nad idejami Sovjetske zveze, nad liberalizmom in seveda nad Jugoslavijo do take mere, da sta šla z dedom Cirilom Pircem, dolgoletnim kranjskim županom, leta 1934 v Beograd na pogreb v Franciji ubitega kralja Aleksandra Karađorđevića. Ljubo, edinec v Sirčevi družini, je obiskoval kranjsko Gimnazijo, po maturi pa se je v študijskem letu 1939/1940 vpisal na ljubljansko Pravno fakulteto, čeprav je bila njegova prva študijska ljubezen ekonomija, vendar tega študija takrat v Ljubljani še ni bilo. Druga svetovna vojna je bila za Sirčevo družino katastrofa. Nemci so ji zaplenili tovarno in hišo ter ji zaradi njene narodne zavednosti grozili z izselitvijo v Srbijo. Zato so se Sirčevi umaknili v Ljubljano, kjer je Ljubo nadaljeval s študijem na pravni fakulteti, kot mladenič naprednih misli pa je našel somišljenike v liberalno–nacionalističnem krilu študentov, ki so vzpostavili stik z dr. Črtomirjem Nagodetom in njegovo politično skupino, imenovano Stara pravda. »Pravdaši« so se z Borisom Kidričem dogovorili za vključitev v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Zveza je bila kratka. Ker je hotela imeti Komunistična partija absolutno oblast in je bil vsak, ki se je želel zunaj fronte boriti proti okupatorju, »razredni sovražnik«, ne pa zaveznik, so bili »pravdaši« zaradi nasprotovanja takemu stališču iz fronte izključeni. Ljubo je nadaljeval študij, vendar se je zaradi bojazni pred maščevanjem leta 1943 umaknil v Švico. Tam je študiral, vendar je želel nazaj domov, še posebej po sporazumu med Titom in Šubašićem, da bo po vojni v Jugoslaviji uveden demokratični večstrankarski sistem. V Italiji se je vključil v 5. Prekomorsko brigado in kot partizan v Splitu dočakal svobodo. Žal se njegovo upanje ni uresničilo. Znova, tako kot v uporniškem letu 1941. Njegova prizadevanja za vzpostavitev demokratičnega sistema se niso uresničila. Ker je zagovarjal možnost za delovanje demokratične opozicije vodilni Komunistični partiji, so ga maja leta 1947 zaprli skupaj z njegovim očetom. Na tako imenovanem »Nagodetovem procesu« so zaradi domnevnega protidržavnega delovanja, vohunjenja in sodelovanja z emigrantskimi organizacijami sodili Ljubu, očetu Franju in še trinajstim soobtoženim. Prvoobtoženi dr. Črtomir Nagode, Boris Furlan in Ljubo Sirc so bili obsojeni na smrt. Odvzete so jim bile tudi vse državljanske pravice. Usmrčen je bil le dr. Nagode, vsem drugim je bila kazen znižana. Ljubu najprej na dvajset let zapora, leta 1954 pa so ga po sedmih letih in pol, od katerih je dve leti presedel v samici, izpustili. Oče Franjo, ki je bil obsojen na deset let zapora, je bil fizično in duševno strt. Leta 1950 so ga spustili na prostost, vendar je kmalu umrl. Ljubo ga je videl zadnjič na procesu, potem pa nikoli več. Ostala je samo mama Zdenka. Ljubo je dobro vedel, da zanj v Jugoslaviji ni prihodnosti. Iskal je službo, vendar so bila zanj vsa vrata zaprta. Zato je leta 1955 preko Italije zbežal v Veliko Britanijo, ki je postala njegova druga domovina.

Raziskovalec komunističnih gospodarstev

Za dr. Ljuba Sirca, ki je medtem izpopolnil svoje znanje ekonomije, se je začelo novo svobodno življenje raziskovalca, univerzitetnega pr­o­fesorja, moža in očeta. Po prihodu je krajši čas delal na BBC, kjer je spremljal poročanje nekaterih radijskih postaj iz Rusije in nekdanje Jugoslavije, hkrati pa uresničeval svoje akademske ambicije, ki sta mu jih v mladosti preprečila vojna in zapor. V Fribourgu v Švici je leta 1960 opravil doktorski študij, ki ga je sklenil z disertacijo o protislovjih marksistične ekonomije s posebnim poudarkom na jugoslovanskem samoupravljanju. Krajši čas je poučeval v Daki v Bangladešu, nato pa je bil ugleden raziskovalec in predvsem profesor na inštitutu IEA (Institute of Economic Affairs) v Londonu, na škotski Univerzi v Dundeeju in na oddelku za politično ekonomijo na Univerzi v Glasgowu. Na Škotskem je spoznal soprogo Sue, tudi univerzitetno profesorico, po rodu Valežanko, s katero imata hčerko Nadio. Po upokojitvi je leta 1983 s pomočjo prijateljev in ameriške ustanove Eahart Foundation v Londonu ustanovil Center za raziskovanje komunističnih ekonomij CRCE, ki se je ukvarjal tudi s prehodom teh ekonomij v tržno gospodarstvo, ki mu rečemo »tranzicija«.

Izigrani predsedniški kandidat

Dr. Ljubo Sirc je tudi po upokojitvi deloval v mednarodnih liberalnih združenjih. Srčno pa je želel domov, v rodni Kranj, v Slovenijo. Z nekaterimi mladostnimi prijatelji, na primer s Sašom Slavcem, sta se srečevala – na tujem, kakor z mamo Zdenko, ki so ji srečanja s sinom preprečevali tudi z zapleti pri izdaji potnega lista. Leta 1989 mu je bilo dovoljeno priti na kongres sociologov v Beogradu. Ko je izstopil iz letala, so mu agenti srbske tajne policije povedali, da jih je slovenska policija prosila, naj ga aretirajo, Beograjčani pa so sporočili v Ljubljano, naj to storijo kar sami, saj gre Sirc naprej v Ljubljano. Po štiriintridesetih letih izgnanstva je bil spet doma in njegovi svojci ter prijatelji niso mogli verjeti, da je to res. Potem je vsako leto prihajal domov in običajno stanoval pri Darji Okorn, po domače Pirčevi, kjer je bila doma njegova mama. S Slovenijo, še posebej s slovensko politiko, ima grenke izkušnje. Vrhovno sodišče je razveljavilo obsodbo na Nagodetovem procesu in dr. Ljubu Srcu vrnilo čast, dobro ime in vse odvzete pravice. Njegov sodni boj za vrnitev odvzetega premoženja ali odškodnino je pravi križev pot. Ljubo se je pogosto vprašal, ali je Slovenija res pravna država. Leta 1992 ga je takratna vodilna stranka Liberalna demokracija Slovenije izbrala za svojega kandidata za predsednika republike. Dr. Ljubo Sirc je, prepričan, da gre pri LDS za pravo liberalno stranko, vezano na idejno izročilo klasičnega liberalizma, kandidaturo sprejel. Vendar je ostal osamljen in izigran, brez prave strankine podpore. Za vedno se je umaknil iz slovenske politike. Takratni predsednik stranke in vlade dr. Janez Drnovšek je izrekel obžalovanje za tak razplet kandidature in ga nameraval leta 2000, ob osemdesetletnici, odlikovati z zlatim znakom svobode. Dr. Sirc je vljudno odgovoril, da odlikovanja ne bo sprejel, dokler Slovenija, ki se razglaša za pravno državo, ne bo skladno z zakoni rešila njegovega problema.

Dr. Ljubo Sirc je sedaj dokončno doma. Počiva naj v miru in spokojno. Tudi v imenu Gorenjskega glasa, za katerega je vselej našel čas!