Slovo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 26. januar 2017 / 11:38  

Poslavljanje največkrat ni prijetno. Celo boli. Vsaka sprememba prinese nekaj novega, in če želimo, da v polnosti zaživi, se moramo posloviti od starega. Življenje pozna poslavljanje v mnogoterih oblikah. Ves čas se nam to dogaja, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Mama mi je pripovedovala, da je jokala, ko so v osmem razredu peli pesem Oj mladosti moja. Danes je skoraj smešno, takrat pa ni bilo. Posloviti se je bilo treba od osnovne šole, sošolcev in učiteljev, lepih in težkih trenutkov. Ko menjamo službe, se poslavljamo od sodelavcev in vsega, kar smo skupaj preživeli. Posloviti se moramo od otroštva. Kajti če se ne, ostanejo v nas neizživete otroške želje. Celo od pubertetniških iluzij moramo vzeti slovo, sicer ne bomo mogli odgovorno vstopiti v zrelo obdobje. Poslavljamo se tudi od navad, ki smo jih dobili, od načina mišljenja, ki smo si ga pridobili v času šolanja in z izkušnjami. Pa vendar je najslabše, če ostanemo samo pri tistem, kar znamo in kar smo že izkusili. Takšen način življenja nam bo res prinesel neko predvidljivost, hkrati pa bomo vedno bolj okoreli. Stalno poslavljanje od starega in iztrošenega je v naše dobro. Seveda je dobro ohraniti, kar je dobrega, in spreminjati, kar je slabega. Mejo med dobrim in slabim nam lahko postavi le lastna modrost.

Še mnogo težja so poslavljanja od ljudi, ki smo ji imeli radi. Ali od ljudi, ki so nas izdali in preprosto odšli iz našega življenja. Ker so se tako odločili. Ker so menili, da si bodo drugje poiskali srečo. In da nas ne potrebujejo več. Danes je veliko samskih ljudi, veliko je ločenih. Zakoni in partnerstva propadajo, ljudje prehitro odnehajo. Ostanejo bolečine na obeh straneh. Tisti, ki ostanejo sami, in tisti, ki odidejo. Mnogi nato priznajo, da jim je žal. Ne vsi. Morda ne zmorejo priznati svojih napak. Slovo od ljubljene osebe, s katero smo si obljubili večno zvestobo, je boleče in traja precej dlje, kot si upamo priznati. Vse dokler si ne priznamo, da je res konec. Zasuti in prežeti smo z jezo, besom, žalostjo in osamljenostjo. Nobena kolumna ne more zaobjeti in opisati takšnih šokov. Nikogar nimamo pravice obsojati, lahko pa smo ob njih in smo jim v oporo.

Pa vendar si bodo osebe, ki ostanejo same, naredile dolgoročno uslugo, ko se jim bo uspelo posloviti od preteklega življenja. Zelo razumemo, da je to pogosto nemogoče. Samo slovo jim bo dalo novo priložnost za novo življenje. Morda niti nočejo še enkrat tvegati. Lažje jim bo, ko se bodo poslovili od bolečine, izdaje in zavrženosti, ki so jo doživeli ob ločitvi. To je pot v novo upanje, brez pelina, in pot, ki jim bo dala priložnost, da si dovolijo spet biti ljubljeni in nekomu pripadati.