Pred desetletjem smo uvedli evro

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. januar 2017 / 10:24  

Osem let zatem, ko je bil evro 1. januarja 1999 uveden kot knjižni denar v enajstih državah članicah Evropske unije, in pet let zatem, ko so v obtok dali evrske bankovce in kovance, je 1. januarja 2007 skupno evropsko valuto kot trinajsta država EU prevzela tudi Slovenija.

Deset let torej mineva, odkar smo v Sloveniji uvedli evro in se po dobrih 16 letih poslovili od slovenskega tolarja (iz obtoka je bil uradno vzet 14. januarja 2007), menjalni tečaj pa je bil določen pri 239,64 tolarja za 1 evro. Samo še v torek imate sicer čas, da pri Banki Slovenije tolarske kovance zamenjate za evre, medtem ko čas za menjavo tolarskih bankovcev v evrske časovno ni omejen.

Slovenija si je čimprejšnji vstop v evroobmočje za cilj zadala že ob vstopu v Evropsko unijo 1. maja 2004. Da je dosegla ta cilj, je morala izpolniti t. i. konvergenčne (maastrichtske) kriterije, katerih ključna značilnost je stabilnost. Stopnja inflacije tako ni smela za več kot 1,5 odstotne točke presegati povprečja stopnje inflacije treh držav članic, ki so dosegle najboljše rezultate glede stabilnosti cen. Javnofinančni primanjkljaj ni smel presegati treh odstotkov BDP, javni dolg pa ne šestdeset odstotkov BDP (dovoljene so sicer nekatere izjeme). Dolgoročne obrestne mere niso smele presegati povprečja obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kakor dve odstotni točki, zagotoviti pa je bilo treba tudi stabilen tečaj valute. Medtem ko proračunski primanjkljaj in obseg javnofinančnega dolga pred dobrim desetletjem še nista bila problematična in sta se vse od vstopa Slovenije v EU gibala v okvirih pakta o stabilnosti in rasti, k čemur je v okviru socialnega dialoga pripomoglo tudi odpovedovanje javnih uslužbencev pri rasti plač, na kar se je do danes že kar pozabilo. Več težav je bilo s krotenjem inflacije, ki se je na sprejemljivo raven znižala šele konec leta 2005.

Uvedbo evra smo Slovenci pričakovali z mešanimi občutki. Državljane je predvsem skrbel skok cen življenjskih potrebščin, v slovenskem gospodarstvu pa so skupno evropsko valuto sprejeli odprtih rok, saj mu je evro prinesel več pozitivnih kot negativnih učinkov. Z vprašanjem, kaj je Slovenija z evrom dejansko pridobila in izgubila, smo se zato obrnili na uglednega ekonomista gorenjskih korenin dr. Jožeta Mencingerja in Bojana Ivanca, glavnega ekonomista pri Analitiki Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Pričakovano sta predstavila precej različna pogleda.

Evro dober v dobrih časih in slab v slabih

»Formalno je Slovenija izgubila enega od štirih stebrov gospodarske suverenosti, to je denarno politiko – uravnavanje količine denarja v obtoku in določanje vrednosti svoje valute. Dejansko pa je treba upoštevati, da je, čeprav je bil tolar dober denar, nemška marka že pred evrom opravljala velik del funkcij, ki jih ima denar, to je dele menjalne, zakladne in merilne funkcije. Koliko je Slovenija z evrom dejansko pridobila ali izgubila, je zato težko reči. Prav tako ne vemo, kako bi v danih okoliščinah ravnala slovenska denarna oblast; po vključitvi v EU in še bolj v evroobmočje je dopuščala hazardiranje bank in podjetij, ko se je začela kriza, pa je z ihtavostjo skupaj z izvršno in zakonodajno oblastjo krizo še poglabljala,« pravi Mencinger.

Po njegovem mnenju Slovenija zaradi skupne evropske valute ni nič slabše prebrodila svetovne finančne in gospodarske krize v letih 2008–2010, kot če bi še vedno imela tolar in bi lahko vplivala na njegov tečaj. »Mislim, da velikih razlik ne bi bilo, saj je Slovenija premajhna, da bi s svojo valuto dosegla to, kar je 40-milijonska Poljska, ki z uravnavanjem tečaja lahko močno vpliva na veliko gospodarstvo. Krizi se Slovenija zaradi padca izvoza ne bi mogla izogniti, res pa je, da si je z neumnim »varčevanjem« po letu 2011 naredila še več škode, kot jo je povzročila sama kriza, in da je temu v veliki meri botrovala Banka Slovenije. Poleg tega dvomim, da bi takrat in da bomo še kdaj imeli tako samozavestno denarno oblast, kakršno smo imeli po osamosvojitvi. Za vse veje oblasti zadnjega desetletja je namreč najbolj značilna popolna poslušnost evropskim oblastem,« pojasnjuje Mencinger.

Evro, ki je do krize veljal za največji dosežek evropskega združevanja, je bil političen projekt brez trdnih ekonomskih temeljev; nekaj, kar dobro deluje v dobrih časih in slabo v slabih, razmišlja Mencinger. »Temeljna napaka je bila, da so v evroobmočje vključili države, ki niso izpolnjevale pogojev za tisto, kar imenujemo optimalno denarno področje, v katerem je uporaba skupnega denarja koristna. Še več, pri vključevanju se niso držali niti fiskalnih pravil, ki so jih sami postavili. Zdaj sicer vedo, da je evro zgrešen projekt, v katerega pa se še zdaj ne sme dvomiti, a gre za breme, ki ga članice plačujejo z nižjo gospodarsko rastjo. Evropska centralna banka je povsem nemočna, vsak mesec v obtok pošlje 80 milijard evrov primarnega denarja, ki samo kroži po finančnih trgih in ustvarja novo finančno krizo. Koliko je to, pove podatek, da je letni BDP Slovenije približno 37 milijard evrov. A zaradi strahu pred negotovostjo tega »dosežka« ne upajo odpraviti; da bi evro rešili, dodajajo nova in nova nesmiselna pravila,« opozarja Mencinger, ki meni, da bo morda prišlo do krčenja evroobmočja na države, ki so, čeprav neformalno, pripadale območju nekdanje nemške marke – sem predvsem sodijo države EU, ki imajo presežke v plačilni bilanci, med njimi je tudi Slovenija. »Še manjša je možnost popolne opustitve evra, a malone gotovo je, da bi Slovenija evroobmočje zapustila med zadnjimi. Ne glede na to, da smo pred 25 leti zelo uspešno zapustili dinarsko denarno področje in da to vsaj tehnično še znamo,« napoveduje.

Evro gospodarstvu prinesel stabilnost

Po mnenju vodje analitske skupine na GZS Bojana Ivanca je uvedba evra slovenskemu gospodarstvu prinesla stabilnost in nižje transakcijske stroške. Slovenija namreč izvozi v članice evroobmočja 53 odstotkov celotnega izvoza, v uvozu pa te predstavljajo 61 odstotkov, z leti pa se je delež blagovne menjave s temi državami še okrepil, predvsem zaradi sprejema evra v novih članicah, poudarja.

»Največja korist, ki jo predstavlja evro, je enotno valutno območje, kar spodbuja tudi k oblikovanju enotnega trga blaga in storitev. Tako imajo naša podjetja popolno predvidljivost pri prejetem znesku (na valutnega tveganja), prav tako nimajo s tem povezanih transakcijskih in administrativnih stroškov. Te koristi so relativne glede na velikost, še največje pa prav za majhna podjetja,« razlaga Ivanc, ki drugače od Mencingerja pravi, da evro ni zgolj političen projekt, ampak tudi ekonomski – in je trdno povezan s prostim pretokom blaga, storitev ter tudi delovne sile. »Trenutno največjo grožnjo predstavlja razrast populizma, ki z dejanskim ekonomskim stanjem v posameznih državah (Nemčija, Nizozemska, Velika Britanija) ni povezan, saj je brezposelnost v teh državah nizka. Precej več zaupanja v evro imajo majhne države, med njimi tudi Slovenija. Ocenjujemo, da Slovenci evro povezujemo z nemško marko ter cenimo cenovno stabilnost, povezano s tem. Podpora evru je po zadnjem Evrobarometru pri 80 odstotkih v Sloveniji, v EU pri 55 odstotkih. Zgolj prost pretok ljudi je tisti, ki ga Slovenci kot člani EU cenimo bolj,« razlaga.

Morebiten izstop Slovenije iz evroobmočja in ponovna uvedba lastne valute bi bila po Ivančevem prepričanju za naše gospodarstvo slaba novica, ker bi bili s tem povezani visoki administrativni stroški (nov denar, prilagoditev cenikov), dolg do tujih partnerjev bi ostal v trdi, tuji valuti, podjetja in država pa bi se precej dražje zadolževala. »Na tujih trgih bi pridobili začasno konkurenčno prednost zaradi padca vrednosti nove valute, vendar bi tudi vrednost uvoženega blaga zato porasla, kar bi pomenilo vrnitev v čas inflacije oziroma cenovne nestabilnosti; tudi za tuje vlagatelje bi postali zato manj privlačni, ti bi se zato raje odločali za investicije v sosednji Hrvaški. Plače bi v novi valuti precej bolj porasle, vendar realno ne veliko več kot sedaj. Kupna moč prebivalstva bi se tako znižala. Glede na to, da imamo visok presežek v tekoči plačilni bilanci, bi bila ta poteza nespametna, saj s tem že izkazujemo zadostno konkurenčnost na izvoznih trgih,« razmišlja Ivanc in dodaja, da lahko zaradi velike povezanosti gospodarstva z evrskimi trgi zdaj dodatno povečujemo konkurenčnost z višanjem izvoza z visoko dodano vrednostjo ali pa z višanjem stroškov dela, ki bo po dinamiki nižje od tistega v naših glavnih trgovinskih konkurentkah (pretežno v višegrajskih državah).