Izpolnjen moralni dolg

Med nami živijo ljudje, ki zaradi težke invalidnosti potrebujejo pomoč sočloveka. Pomoč potrebujejo pri aktivnostih, ki so zdravim ljudem samoumevne, kot na primer osebna higiena, oblačenje, hranjenje, gibanje in sporazumevanje. V preteklosti se je že velikokrat zdelo, da smo tik pred uveljavitvijo posebnega zakona, ki bi tem ljudem tovrstno pomoč sistemsko zagotovil. To se vse do danes ni zgodilo!

Moram priznati, da sem imel slabo vest, ker sem bil eden izmed tistih poslancev, ki smo leta 2012 zavrnili zakon o osebni asistenci. Takrat sem to storil v resnem prepričanju, da bo ministrstvo do konca leta pripravilo boljši zakon. Očitno sem se uštel. Od takrat pa do danes so minila že več kot štiri leta. Zgodilo se ni nič. Ko me je novembra letos poklicala Elena Pečarič in me spomnila, da hendikepirani državljani že dolgo čakajo na zakon o osebni asistenci, mi ni preostalo drugega, kot da sem se pokesal in obljubil, da ne bomo več čakali na vlado, ampak bomo zakon pripravili sami.

V Novi Sloveniji smo pripravili zakon o osebni asistenci, ki omogoča invalidom, da s pomočjo osebnih asistentov na domu, na delovnem mestu, pri izobraževanju in pri vključevanju v socialno okolje živijo in delajo čim bolj podobno zdravim državljanom. Cilj zakona je zagotoviti podporo invalidu oziroma invalidki pri izvajanju aktivnosti, vezanih na vključevanje v družbo, ki jih zaradi invalidnosti sam oz. sama ne more izvajati.

Uporabniku se z osebno asistenco življenje bistveno spremeni, saj začne sam upravljati svoje življenje, odloča o tem, kaj bo počel, kako in kdaj. Postane bolj avtonomen in samozavesten, poveča se mu neodvisnost v odnosu do družinskih članov, počuti se koristnega, saj s svojo aktivnostjo lahko prispeva k skupnosti. Pridobi dostojanstvo, ki je mnogokrat prav zaradi potrebe po veliki pomoči in odvisnosti od bližnjih močno okrnjeno. Tega ne govorim na pamet, ampak sem se na povabilo društva YHD za en dan vživel v vlogo osebnega asistenta Martine Piskač. Pokazala mi je, kako velika razlika je v kakovosti življenja, če ima invalid osebnega asistenta ali če je prisiljen v domsko oskrbo.

Zakon o osebni asistenci prinaša tudi pomembno dodano vrednost z vidika ustvarjanja novih delovnih mest in zaposlitvenih možnosti v poklicu osebni asistent. Prepričan sem, da je Slovenija še vedno prebogata država, da bi invalidom odrekla možnost osebne asistence. Če lahko namenimo milijone za razne bolj ali manj pomembne stvari, potem je prav, da vsaj tistih osem milijonov evrov dobi tudi osebna asistenca.

V zadnjih dneh sem prejel veliko pisem državljanov, ki nas prosijo za podporo Zakonu o osebni asistenci. Bilo je opisanih veliko osebnih izkušenj. Stvari, ki so nam večini samoumevne, nekaterim pomenijo velike izzive. To, da se s pomočjo osebnega asistenta lahko stuširajo, da niso cele dneve priklenjeni na posteljo, da lahko dostojanstveno jedo, gredo na sprehode, po običajnih opravkih. Veliko invalidov vsega tega brez osebnih asistentov ne bi zmoglo.

Predlagani Zakon o osebni asistenci, ki smo ga v NSi decembra vložili v parlamentarno obravnavo, je že šel skozi prvo sito. Na decembrski seji so mu v prvi obravnavi podporo namenile vse poslanske skupine. Ko bo zakon uspešno nadaljeval svojo pot še v drugi in tretji obravnavi, takrat bomo svoj moralni dolg do invalidov izpolnili.