Odločitev za mir za lepši jutri

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenja vas-Poljane / torek, 20. december 2016 / 12:13  

Pri Brdarju v Vinharjih se je v soboto odvijalo spominsko srečanje ob 75-letnici poljanske vstaje, ki je bila odgovor na raznarodovalno politiko okupatorja tudi v teh krajih.

Vinharje – »Poljanska vstaja je bila ključna za nadaljnji razvoj partizanskega gibanja na Gorenjskem. Preprečila je izgone prebivalstva iz Poljanske doline, brez nje pa tudi ne bi bilo dražgoške bitke, saj je v njej sodelovalo kar 129 vstajnikov,« je na srečanju poudarila slavnostna govornica, predsednica Gibanja TRS Lara Jankovič. Srečanje sta pripravila krajevna organizacija Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja (ZB NOB) Poljane in organizacijski komite za prireditve Po stezah partizanske Jelovice.

Predsednica krajevne organizacije ZB NOB Poljane Milena Sitar je v uvodu poudarila, da je v tem času pred 75 leti v okoliških krajih vrelo ob spoznanju, kaj prinaša nemška okupacija. »Pri Brdarju se je takrat zbralo okrog tristo prostovoljcev. Po teh krajih so namreč hodile mobilizacijske skupine, ki so vabile k uporu, da bi pregnali sovražnika iz doline,« je pojasnila in dodala, da dogodkov, ki so sledili, kljub trudu nekaterih ni mogoče zbrisati iz narodovega spomina. Na Laro Jankovič je izjemen vtis naredila zgodba Brdarjeve Amalije Peternelj oziroma partizanke Sonje, ki je v vojni izgubila številne bližnje, po vojni pa je obnovila kmetijo in na noge postavila kmečki turizem. Njena zgodba jo je spodbudila k razmišljanju tudi o njenem dedku in babici, ki sta se prav tako pridružila partizanskemu gibanju. »Verjamem, da so jih v gozd vodili narodna zavest, soodgovornost in sočutje.«

Zdaj je po njenem znova nastopil čas, ko se je treba upreti. »Danes imamo nevidnega sovražnika, ki nima puške v roki, ampak manipulira z drugimi sredstvi,« je poudarila in dodala, da nas ta nevidni sovražnik ubija z ustrahovanjem, ko postavlja kapital pred človeka. »Taka družba je obsojena na propad in temu se je treba upreti, in sicer s solidarnostjo, tovarištvom in povezovanjem.« Prepričana je, da se je tako kot za svobodo danes treba boriti za mir, in to z ljubeznijo, saj po njenem na tem sloni upanje, ki je zadnje gibalo za boljši svet. »Postali smo siti sužnji, zagledani v drobne materialne koristi in minljive užitke, vedno bolj vsak zase in sami. Pozabili smo, kako je precej lažje, če smo skupaj.« Zato je prepričana, da je že davno nastopil čas, da Sonja in njej enaki znova zaživijo v nas. »Do lepšega jutri nas loči samo odločitev za mir in sožitje,« je še poudarila.